Emmylou Harris – The Studio Albums 1980-83

Ko so se sedemdeseta približala koncu, je Emmylou Harris bila na vrhuncu kariere. Niz albumov tam od leta 1975, ko se je po smrti Grama Parsonsa reinkarnirala v countryrockerico, nosilko bakle t. i. kozmične ameriške glasbe, jo je ustoličil v eno najpopularnejših countryjevskih pevk, bila pa je tudi ena redkih izvoljenk, ki ji je uspel crossover v številne ožine in širine »americane«. Upoštevali so jo tako ljubitelji countryja kot folka in tudi rocka. Vedno je znala izbirati pesmi in jih sestavljati v albume, a formula se je tam okrog leta 1981 začela ponavljati in leta 1983, ko se zaključi pričujoča vinilna zbirka, ki je izšla na letošnji Dan ploščarn (albumi iz obdobja 1975-79 so izšli lani), je album White Shoes bil prvi, ki ni več tako močno zamajal scene, naslednja studijska plošča, The Ballad of Sally Rose (1985), ki je lani izšla posebej v zbirateljski različici, pa je komercialno pogorela. Status Emmylou Harris se je v prejšnji blišč zares povrnil šele leta 1995 z albumom Wrecking Ball, čeravno je leta 1987 dosegla velik uspeh kot del tria z Dolly Parton in Lindo Ronstadt, ne pa tudi solo z bluegrassovsko-gospelovsko ploščo Angel Band.

Album White Shoes ni bil slab, nasprotno, zlasti različica Burnettove Driving Wheel je precej rohnela, vendar pa je kot celota bil »še več starega« in glede na druge albume, ki so v paketu (Roses In The Snow, Evangeline, Cimarron in The Last Date), je celo sami Emmylou zvenel nekoliko utrujen. Konec sedemdesetih je namreč nekoliko opustila countryrockovsko rabo in na albumih Roses In The Snow in Cimarron nekoliko intenzivneje raziskovala bluegrassovske pokrajine, kar je njen zvok osvežilo. Album Evangeline je bil zbirka redkosti in neizdanih zadev iz countryrockovskih voda, The Last Date pa koncertni album, ki je pravzaprav pomenil zadnji izpev njenega The Hot Banda, zasedbe, ki bržčas ostaja njena najbolj legendarna in spoštovana glasbena skupina, od tiste »Elvisove« različice do Crowella in Alberta Leeja. V tem konglomeratu je plošča White Shoes nekakšna bela vrana, album, ki bolj kot v pričujočo družbo sodi v družbo plošč Sally Rose in Thirteen (1986), a po tejle zbirki bo najbrž ostal ustoličen kot nekakšen sopotnik njenih sonično nekolikanj drugačnih nosilcev zvoka, kot »vrnitev« k staremu zvoku, čeprav ničesar od tega zares ne drži. Emmy se je namreč še kako vračala tudi k bluegrassu. Če pri njej lahko karkoli sploh imenujemo vračanje – na bluegrassovskem albumu Roses In The Snow, ki stoji na čelu pričujoče zbirke, namreč najdemo tudi različico pesmi The Boxer Paula Simona in bluegrassovsko okolje sporočilo pesmi nekako potisne v ospredje; Emmylou Harris navkljub zvočnim in aranžerskim izletom v različne predele ameriške glasbe ni namreč nikoli cincala, ko je prišlo do pesmi same; njena interpretacija je lahko katerokoli pesem postavila v katerokoli okolje, včasih bolj, včasih manj uspešno, a nikoli brez popolnega zaupanja vanjo. In nekako tako je treba poslušati tudi tole zbirko. Navsezadnje nobena teh plošč že dolgo ni bila na voljo v vinilni različici … in zraven dobite še malo ploščo, kjer na strani A poje z Orbisonom tisti prosluli singl That Lovin’ You Feelin’ Again iz l. 1980, ki jima je ujel grammyja, na strani B pa je Mr. Sandman; najdete ga tudi na Evangeline, pa tudi na albumu Trio z Dolly in Lindo, čeravno ga je Emmy posnela tudi sama. Kaj pa so s tem v zvezi povedale The Chordettes? Čisto ničesar.

Share