Na večer upora proti okupatorju me je pot odpeljala na zaključni večer Ortofesta, kjer sta nastopili zagrebški garažni skupini Mojo Men From Mars in Thee Melomen. Slednji so v začetku leta iz Martinove garaže dobili veliko vinilno ploščo Disappear, ki se je pred koncertom nisem utegnil dotakniti, plošča Chinatown iz 2016 in sama reputacija članov Thee Melomen v zagrebškem garažnorockovskem podtalju sta bila vseeno dovoljšna argumenta za obisk koncerta. Obljubljala se je dobra ga(ra)ža. Že dopoldan po koncertu sem si ploščo nemudoma spustil v ušesa, saj me je trio, okrepljen s solo kitaristom, kupil s svojim liričnim garažnim punkom. V glavi mi je tlesknila iskra križanca Buzzcocks, The Cynics in rockovske faze Rokya Ericksona, sama plošča pa je seveda razširila diapazon pristno zamaščene garaže. Thee Melomen so zvesti zanamci New York Dolls, Sonics, Ramones, Johnnya Thundersa, Devil Dogs, Mono Men in nenazadnje The Spoons.
Pripadnost profilirani podtalni garažnorockovski tradiciji bend izkazuje že s samim ovitkom, ki ga je v okvirih estetike garažnih plošč oblikoval Darko Kujundžić. Z vinila pa je bruhnil pristen lirični garažni punk na prvo potenco. Prav tako kot je ovitek ličen je lično zmiksana tudi plošča v dovršen album garažnega rocka. Pevec in ritem kitarist Vedran Cesarec, basist Mislav Kurspahić in bobnar Vedran Majstorović so okrepljeni s solo kitaristom Ivico Babićem v zagrebškem studiu Pod.room posneli mastno kost pod taktirko Dražena Gavrilovića.
Skozi dvanajst vrlih in afirmativnih komadov se razlije vsa radost in naklonjenost do garaže, od 1960 let, kompilacij Pebbles in Back From The Grave, do protopunka in punka ter vsega, kar je vezano na vrlo zgodbo rokenrola, ki se vse do danes goji pod oznako garažni rock. Ploščo Disappear odlikuje obrušen, a še vedno dovolj surov garažni zvok, ki mamljivo nagovarja in tudi pošteno zagrabi. Angažma celega benda je izrazito uglašen, držijo se preverjenih formul, ki jih s svojim znojem in krikom mastijo ter delajo pristne, prav nič ponarejene; kaj šele, da bi skušali kogarkoli imitirati. Thee Melomen imajo svoj obraz in se še zdaleč ne lotevajo odkrivanja tople vode. Za kaj takšnega imajo preveč izkušenj. Igrajo direktno in iz golega užitka, kar je tudi nosilni steber tega uživaškega garažnega rocka, ki je v primerjavi z mini-albumom Chinatown pridobil na širini. Sama izpiljenost komadov, tako produkcijsko kot aranžmajsko, dela kratke komade zimzelene in jedrnate ter vrača znucanemu rokenrolu svežino in vedrino. Velika nevarnost je, da ob Disappear izgubite trda tla pod nogami in da vas odnese v brezčasno garažo.
