Campbell je leta 1960 dospel v Cali in postal član t. i. »Wrecking Crew«, zasedbe studijskih glasbenikov, ki so v šestdesetih snemali uspešnico za uspešnico z različnimi izvajalci; Campbell naj bi samo leta 1963 igral na 600 sessionih. Ko se je desetletje izteklo, je bil tudi sam zvezdnik; za njim je bilo nebroj studijskih snemanj, sodelovanje z Beach Boys, lep kupček solističnih uspešnic, albumov in grammyjev. Leta 1969 je poleg Jamesa Burtona bil tudi v najožjem izboru za Elvisovega koncertnega kitarista in vodjo benda, ki ga je kralj rokenrola takrat potreboval za nastope v živo. Tudi Elvisova kariera je takrat bila na vrhuncu – po dolgih letih snemanja povprečnih in podpovprečnih filmov je bil kot resen glasbenik domala odpisan, a leta 1968 je posnel televizijsko oddajo, s katero je pred gledalce spet stopil kot referenčen umetnik, naslednje leto pa je v Memphisu posnel nekaj svojih najboljših pesmi. Čas je bil za koncerte, a Campbell ni mogel sprejeti ponudbe, kajti sam je bil že prezaseden. Je pa med 1965 in 1968 za Elvisa po naročilu publisherske ekipe posnel vrsto demo posnetkov, ki je Elvis nato poslušal in se odločil, kaj bo posnel. Veliko teh pesmi je končalo v filmih, nekaj pa tudi kot zunajfilmski studijski posnetki, v glavnem taki, ki so jih vrgli iz filmov (How Can You Lose What You Never Had). Campbell naj bi zapel trideset takih pesmi, osemnajst jih je zdaj pred nami.
Okej, ena od teh je »svež« duet z Elvisom v pesmi We Call On Him, ki je v Elvisovi solistični izvedbi izšla leta 1967 na komercialno ne preveč uspešni mali plošči. Tu so tudi Campbellove različice pesmi Easy Come, Easy Go, All I Needed Was The Rain, Spinout, I’ll Be Back, Clambake, Do The Clam idr. Tisti, ki poznate Elvisovo zapuščino, boste takoj vedeli, kje so končale v njegovih izvedbah, je pa na pričujoči plošči še nekaj pesmi, ki jih Elvis na koncu ni posnel, pa bi jih lahko: Anyone Can Play, Any Old Time, Love On The Rocks in Restless so zanimive pesmi, ki bi jih, če bi Campbell leta 1969 šel z Elvisom na pot, morda lahko pela skupaj. Tako pa je pel Gentle On My Mind, Wichita Lineman in By The Time I Get To Phoenix in se pozneje zapisal v zgodovino med drugim še s pesmima Rhinestone Cowboy in Southern Nights. A precej demo pesmi s tele plošče je odpetih in odigranih z več energije in zanosa kot pozneje, ko jih je v roke dobil Elvis, čeravno se je v veliki večini kot pijanec plota držal aranžmajev na demotih. Razumljivo, bil je naveličan filmskih pesmi, kalile so mu ugled, Campbellu pa se ni bilo treba podpisati podnje in je marsikateri vdihnil moč, ki si je morda tudi ni zaslužila. Ali pač?
Z Elvisom ga je vezalo tudi osebno prijateljstvo že vse od leta 1963, ko je kot kitarist sodeloval pri snemanju glasbe za film Viva Las Vegas, morda se je tudi zato še posebej potrudil pri prezentiranju. To so bili tudi časi pred »temnima obdobjema« obeh protagonistov, saj vemo, kako je bilo: Campbell je svojega preživel, Elvis žal ne. S pričujočo ploščo je svojo poličko dobil še en pomemben del zgodovine, dvanajst pesmi bržčas še čaka nanjo, mi pa slišimo še en aspekt. Morda spet izbrskamo tudi kak film, vsekakor pa se za genezo teh pesmi splača prebrati priloženo knjižico. In se spomniti, kdo je bil, denimo Ben Weisman in kakšno vlogo ima v zgodbi obeh protagonistov.
