PLOŠČA: Kansky – Roadkill (Samozaložba, 2010)

Drugo ploščo zasedbe Kansky iz ljubljanske bande, zbrane okoli zaloške Barake, odpre pinkfloydovsko naravnan umirjen intro, ki se nadaljuje s hipurskim melosom težkega rocka. Album sedmih skladb se utaplja v zelo tanki in premehki produkciji, ki se ji ušesa sicer počasi prilagodijo. V muziciranju kitarsko naravnanega seksteta z resnobnim, neodločnim saksofonom v ozadju se odkriva večplastnost spontanih form, ki se počasi valijo in pretakajo ena v drugo. Najbolje pa izpadejo, ko se Kansky odlepijo od psihedelične melanholije in strumno zakorakajo naprej kot primaren, rockovsko nabrit bend. Zastavljena glasbena govorica kliče grom, hoče močnejši in mastnejši zvok, ki pa ne pride. Nihanje med zasanjanim patosom in udrihajočo, žagajočo razigranostjo ni mogočna. Skorajda ne zatrese membran. Dolgi, razvlečeni tripi pogasijo iskrive zametke v nekaterih izbranih skladbah, a zaradi nepotrebnega kompliciranja hitro ugasnejo. Na dan priplava znana slabost skupine Kansky, ki sem jo opazil že ob izidu tršega prvenca: plošča je eno, živi nastopi pa drugo. Do zdaj slišani in videni koncerti niso prepričali. Preveč so statični in okorni. Zamaknjeni v svoj svet usmerjajo svojo odločnost navznoter, kar povzroči implozijo, ne pa eksplozije. Nekomunikativnost in samozadostnost jih drži v slepem črevu. Prav zato druga plošča ne poči, čeprav ima kar nekaj dobrih nastavkov, ki bi z drznejšimi aranžmajskimi prevetritvami in osvoboditvijo razvlečenih slepih črev stoner rocka pridobili na moči in prodornosti. Sestavljenka iz sedmih pesmi pridobi na moči v zadnji, sedmi pesmi Never Too High, ki razplamti optimizem in vliva upanje, da bo naslednji korak zasedbe Kansky le odločnejši. Mogočnejši. Tako pa je plošča Roadkill žrtev stare nerazrešljive uganke oziroma ovire drugega, (ne)prelomnega albuma.

Share