PLOŠČA: Neil Young: Le Noise (Reprise, 2010)

Neila Younga imam najraje, ko v društvu Norih konjev dobro privije svojo staro črno kitaro – tisto električno seveda. V njegovem igranju je strast, ki jo je od Hendrixa naprej uspelo skozi ta instrument izraziti le redkim.

Vendar pa kvaliteta njegovega ustvarjanja zelo niha. Njegova zadnja plošča, ki jo štejem med mojstrovine, je izšla na začetku devetdesetih in se imenuje Ragged Glory. Po njej smo dobili še nekaj albumov, ki so se približali tistemu, kar od njega pričakujemo, izreden dokumentarni film Jima Jarmusha Year Of The Horse, ki je ujel vrhunski nastop s Crazy Horse, nato pa je ustvarjanje postajalo vse bolj bledo. Vsaj mene ni več popolnoma prepričal z nobenim izdelkom. Tudi fanovski glas je začel šepetati, da bo Young v prihodnosti zagotovo še napisal vsaj 10 kvalitetnih skladb, vendar bomo morali kupiti tudi 10 albumov, da jih bomo zbrali.

In sedaj smo dobili Le Noise. Ploščo, ki je največ medijske pozornosti pobrala zaradi načina nastanka. Young se je združil v španovijo z enim najbolj razvpitih svetovnih producentov Danielom Lanoisom (obstaja neka neverjetna podobnost med njegovim priimkom in naslovom plošče). Verjetno ga ni potrebno posebej predstavljati, človek namreč stoji za največjimi uspehi U2, zvočno pa je med drugim oblikoval tudi morda najboljšo Dylanovo ploščo Time Out Of Mind. Njegov podpis je nezgrešljiv; nihče drug ne zna tako ujeti ambienta in mu vdihniti takšne mističnosti kot on. Dylan je svojo izkušnjo z njim popisal v enem izmed poglavij svoje avtobiografije Chronicles. Kot je povedal, je uspelo Lanoisu iz njega iztisniti najboljše v trenutku, ko je bil on sam prepričan, da nima več kaj povedati in se je počutil ustvarjalno mrtvega.

Večino Youngovih plošč do leta 1995 je produciral David Briggs. Njegov pristop je bil vedno bolj ali manj enak – postavil je mikrofone in pustil bendu, da odigra najbolje kot zna. Nasnemavanja so bila nepotrebna, plošče pa razen nekaj reverba povsem brez naknadnih studijskih manipulacij. Nikakršnega čaranja v procesu mešanja zvoka. Pristop se je obnesel, vendar ne z drugimi izvajalci. Nick Cave o Briggsu namreč nima povedati veliko lepega.

In Le Noise? To je v principu glasna plošča, kar ni ravno producentov zaščitni znak. Zvok kitare, ki udari iz zvočnikov, je bombastičen. Na pamet prej padejo kakšni Stooges kot pa Lanois. Walk With Me, poje Young. In gremo. Z njim in njegovo kitaro, privito do maksimuma skozi nedefinirano število različnih ojačevalcev. Brez vsake druge spremljave. Pesem je nezgrešljivi Young, vendar na način, kot ga nismo vajeni. Kot sem že dejal; vsi zvoki na plošči (razen glasu) naj bi prišli iz ene kitare brez nasnemavanj. Ta kitara je spuščena simultano skozi nekaj ojačevalcev z različnimi nastavitvami zvoka. Kaj je Lanois počel naknadno, je seveda zanimivo ugibanje, vendar je težko reči. Tehnologija omogoča marsikaj, vendar je najlepša zgodba za medije, da je bilo vse posneto po “naravni” poti.

Plošča se nadaljuje v podobnem tonu do četrte skladbe. Love and War je odpeta le z akustično kitaro in predstavlja intermezzo, saj že v peti pesmi spet “ruži” elektrika. Šesta Hitchhiker je morda najboljša na albumu; v njej Young med drugim razloži svojo zgodovino zadevanja z različnimi substancami. Predzadnja Peaceful Valley Boulevard je še en daljši akustični komad, nato pa se plošča zaključi z veličastno Rumblin’.

Pesmi so pravzaprav vrhunec tega albuma. Pri prvem poslušanju nas morda zvok preveč zavede in tega ne opazimo. Le Noise je hraber korak v pristopu in zvočno ena najbolj zanimivih plošč letošnjega leta. Vendar to ni le eksperiment, temveč predvsem obleka za osem najmočnejših pesmi, ki jih je Youngu uspelo uglasbiti v zadnjih desetih letih. Poslušajte ploščo več kot dvakrat in opazujte, kako boste v vsakem novem poslušanju odkrili nekaj novega, hkrati pa bodo skladbe “sedle”, kar je karakteristika najboljših plošč.

Še nekaj; Lanois je snemanje vseh skladb zabeležil tudi na video trak, tako da je istočasno ob izidu plošče na voljo tudi filmček. Najdete ga tukaj: http://www.youtube.com/watch?v=wU5B53b9ntQ&ob=av2e

Baje so vse izvedbe tiste, ki so končale na albumu. Posnete so bile ob polni luni.

Share