Roky Erickson (1947 – 2019)

Povod za besedilo pred vami je bila vesela novica – Roky Erickson se je marca 2005 s kratkim, a vedrim nastopom v domačem Austinu vrnil na koncertni oder. 31. maja letos je odjeknila novica, da nas je Roky Erickson zapustil in ob tej žalostni vesti objavljamo nekoliko posodobljen Rokyev portret iz tiskane Muske št. 7/8 leta 2005, ki je bil objavljen pod naslovom Vračanje iz pekla.

Rokyeva vrnitev na koncertne odre leta 2005 je bila ob delu na novih skladbah s spremljevalno zasedbo The Explosives kronana septembra istega leta s “pravim” koncertom na Austin City Limits Music Festivalu, na katerem se je Rokyu in The Explosives pridružil Billy Gibbons iz ZZ Top. Še prej, spomladi 2005, sta bila objavljena antologija I Have Always Been Here Before pri založbi Shout! Factory in dokumentarec v režiji Kevena McAlesterja, naslovljenega po skladbi You’re Gonna Miss Me, največji uspešnici Rokya Ericksona, ki jo je spisal leta 1965 pri 18 letih in jo sprva objavil na singlu svoje prve skupine Spades. Leto kasneje je pesem odnesel k 13th Floor Elevators, s katero sodi med očete psihedelije, in se s prenovljeno verzijo povzpel celo na 56. mesto Billboardove lestvice.

You’re Gonna Miss Me je obvezna literatura, kultna garažna skladba 60. let, zato ne preseneča, da jo najdemo na kompilacijah garažnih biserov Pebbles in Nuggets. Skladba je doživela nešteto priredb in na sploh ves opus Rokyja Ericksona sodi med dober material za obdelavo: Rokyja Ericksona zagotovo poznate v izvedbi R.E.M.; I Walked with a Zombie je zapela Anica Dobra za film Crni bombarder z nosilnim in edinim refrenom Hodam sad kao zombi (kroz noč). Tej pa je treba prišteti številne druge skladbe, ki hitro zlezejo pod kožo.

Roky Erickson je strupen, res hitro te zastrupi. Skrivnosti ni, preprosta struktura skladb in še bolj enostavni, vendar močni in učinkoviti naslovni refreni takoj zagrabijo: I Have Always Been Here Before, Don’t Shake Me Lucifer, For You (I’d Do Anything), Don’t Slander Me, If You Have Ghosts, Starry Eyes. Slednja je bila navedena kot edina skladba, ki naj bi jo s ponovno zbrano spremljevalno skupino The Explosives odigral na marčevskem koncertu leta 2005 v južnem Austinu, na tretjem dogodku Roky Erickson Psychedelic Ice Cream, ki ga je pripravljala organizacija TrustRocky, ki je bila ustanovljena za pomoč pri psihofizični rehabilitaciji Rokyja Ericksona. Ob Rokyjevem bratu, ustanovitelju fondacije in tudi glasbeniku, Sumnerju, so bili člani te organizacije uveljavljena in znana imena ameriške popularne kulture (Thurston Moore, Feorge Romero, Jon Spencer, Henry Rollins, Jim Franklin, Butthole Surfers, Mike Watt, Keven McAllister idr.). Z nenapovedano izvedbo še dveh skladb, The Beast in Two Headed-Dog, je prisotne navdušil in nazorno pokazal, da se je njegovo zdravje izredno izboljšalo. Sodeč po izbranih pesmih pa je ostal zvest najljubši temi – grozi. Z njim niso prepojena le njegova besedila, njegovo življenje je (bilo) prava grozljivka.

Pekel

Long Gone John z založbe Sympathy for the Record Industry je v drugi polovici 1990 let v intervjuju za Gearhead izjavil: »Če odštejem Syda Barretta, je Roky Erickson največja izguba za rock. Tik za njim na tretjem mestu je Sky Saxon.« Rokyevo usodo pogosto primerjajo z Barrettovo. Če so bili 13th Floor Elevators sodobniki in celo navdih Pink Floyd, sta oba frontmana doživela zelo podobni poti v izolacijo. Rokyjeva izkušnja z mamili se je nadaljevala s psihiatričnimi ustanovami, iz katerih se je vrnil leta 1972. Ob pomoči bližnjih je na sodišču dokazal, da je prišteven, vendar to ni bil več mladi Roky.

Po prvi skupini The Spades, s katero je na glasbeno pot stopil leta 1965, je konec istega leta nastala skupina 13th Floor Elevators, katere jedro so ob Ericksonu tvorili še člani skupine Lingsmen. Še slabo leto ni minilo od nastanka skupine, ko so že izdali prvenec Psychedelic Sounds of 13th Floor Elevators, kateremu je leto kasneje, leta 1967, sledil še Easter Everywhere. Oba sodita med ključne plošče psihedeličnega rocka, ki takrat še ni bil kliše. Bil je šele na začetku razvoja, kar se pozna v medsebojni raznolikosti Yardbirds, Doors, Jefferson Airplane, Beatles, Love in mnogih drugih.

Odlika 13th Floor Elevators sta bila predvsem visok, kričeč glas Rokyja Ericksona in psihedelično repetitivni zvok, ki se vleče od začetka do konca obeh albumov. Proizveden je bil s pol glinastim pol aluminijastim vrčem, imenovanim electric jug, pogruntavščino Tommyja Halla, ki je vanj pihal in pel, odtenke zvoka je uravnaval s pokrivanjem in odkrivanjem zgornje odprtine, uporabljal ga je tudi kot tolkalo. Čeprav je skupina veliko nastopala po Kaliforniji, se ni preselila v psihedelično meko San Francisco, kot so se s trebuhom za kruhom številni teksaški glasbeniki, na primer Janis Joplin, ki je nekajkrat sodelovala s 13th Floor Elevators in celo razmišljala o pridružitvi, a jo je Chet Helms prepričal, da ima svetlejšo prihodnost z Big Brother and The Holding Company v Frisku.

V domačem Teksasu so bili obkroženi s hudim kmečkim nazadnjaštvom in okolici nikakor niso bile všeč njihove vaje z mamili, od heroina in meskalina do LSD-ja ter tudi divjih gob in marihuane. Nenehoma jim je bila za petami policija in med pogostimi telesnimi pregledi jim je tudi posesala kombi, da bi našla ščepec trave. In tik po razpadu 13th Floor Elevators, leta 1969, je pri 22 let starem Rokyu našla šest smotk. To je bila že druga aretacija zaradi posesti trave, in da bi se izognil nekajmesečnem sedenju v zaporu, se je Roger Kynard Erickson, kot se je uradno imenoval Roky, začel sklicevati na norost. Diagnoza pregleda v houstonski bolnici je bila paranoidna shizofrenija in ob pomirjevalih je predlagana terapija vključevala tudi elektrošoke.

Obdobje, preživeto v norišnici, je Roky izkoristil za branje in pisanje pesmi. Spisal jih je čez sto! Tedaj še dekle, kasneje tudi žena Dane Gaines trdi, da je bilo to njegovo najplodovitejše obdobje, ki je zaobjeto v prvi pesniški zbirki Openers o ljubezni, bogu in hudiču. Posnetke, ki jih je v norišnici Rusk State Hospital ujela z navadnim kasetofonom njegova mama Evelyn Erickson, je leta 1998 izdala založba Emperor Jones na plošči Never Say Goodbye. Skupku akustičnih, kantavtorskih, manj znanih pesmi so dodane še pesmi, ki so nastale po vrnitvi iz bolnišnice in v njih izstopata Rokyjeva bolečina in izgubljanje stika z resničnostjo.

Ponovni shod 13th Floor Elevators se ni obnesel, in še preden so se sploh sestali, je Erickson že igral in nastopal s spremljevalno zasedbo Bleib Alien (bleib kot anagram angleške besede bible, biblija) ter tako ostal zvest odločitvi iz leta 1966, da bo življenje posvetil glasbi. V 70. in 80. letih je menjal spremljevalne skupine (The Aliens, The Explosives, The Resurrectionists, The Nervebreakers, The Austin 1987 Band, Evil Hook Wildlife E.T. in 27 Devils Joking), ki so se s tršim rockom oddaljile od zvočne psihedelije, to so nadomestila vizionarsko-demonska besedila.

Leta 1981 je s skupino Aliens v družbi producenta Stuja Cooka iz Creedence Clearwater Revival posnel eno ključnih plošč svoje solistične poti, Evil One. Imena spremljevalnih skupin z naslovi plošč in tudi skladb, kot so Don’t Shake Me Lucifer, Mine Mine Mind, I Walked with a Zombie, Interpreter, Red Temple Prayer (Two-Headed Dog), I Think Of Demons, Night Of The Vampire, It’s A Cold Night For Alligators, Bloody Hammer, Creature with the Atom Brain, ponazarjajo, v kakšnem duševnem razpoloženju se je znašel Roky Erickson po vrnitvi s psihiatričnega zdravljenja. V besedilih so se zombiji, vampirji in Lucifer križali z obsedenostjo z religioznimi predstavami zla ter z navdušenjem nad stripi in grozljivkami. Obsedli so ga demoni in fobije in leta 1982 je Roky Erickson javno razglasil, da so se v njegovem telesu naselili marsovci.

Na pol odsoten in zapuščen se je znašel v hudi bedi. S hkrati prižganimi vsemi obrabljenimi televizorji in radijskimi sprejemniki je preganjal strahove iz propadajoče hišice na obrobju Austina, ki mu jo je dodelila zvezna država Teksas. Z antenami na strehi je navezoval stike z brati v vesolju, vrata podrtije pa je odpiral zgolj mami Evelyn, ki ga je oskrbovala s hrano in mu prinašala čisto perilo.

Neprištevnost so izkoristile številne založbe, ki so ga ogoljufale s pogodbami, v katerih ni bilo niti besedice o plačilu njegovih avtorskih pravic. Povsem nerednim izdajam prištejmo še številne koncertne izdaje, ki so zaobjemale tako fazo 13th Floor Elevators kot solistično fazo Rokya Ericksona. Z 200 dolarji socialne podpore se je na samem socialnem robu zapletel še v pol kriminalna, pol kleptomanska dejanja. Tako je konec 80. let pristal v zaporu kot poštni ropar. Sreča v nesreči je bila, da se je prav s tem zaporom začela njegova življenjska zgodba obračati v drugo, boljšo smer.

Vrnitev

Leta 1990 je izšla kompilacija priredb Where The Pyramid Meets The Eye, s katero so ožji sorodniki, prijatelji in vsi vpleteni glasbeniki (ZZ Top, R.E.M., T Bone Burnett, Jesus and The Mary Chain, Primal Scream, Butthole Surfers, Thin White Rope, Sister Double Happiness idr.) opozorili na okoliščine, v katerih je Roky Erickson propadal skoraj dvajset let. Ob resocializaciji so se zavzeli za ureditev njegovih avtorskih pravic in kmalu po odmevnem izidu te kompilacije, ki je opozorila na vizionarsko moč Rokyevih pesmi in razširila krog oboževalcev njegove lirike, je njegov brat Sumner ustanovil fondacijo TrustRocky za finančno, pravno in zdravstveno pomoč.

Roky Erickson se je počasi vračal v življenje in leta 1994 je pri založbi Trance Syndicate Kinga Coffeyja iz Butthole Surfers izšla plošča All That May Do My Rhyme, pri nastanku katere so se mu pridružili Lou Ann Barton, Paul Leary, John Reed, Speedy Sparks, Charlie Sexton. Izid je bil sinhroniziran z izidom njegove druge pesniške zbirke Openers II. pri založbi 2.13.61 Henrya Rollinsa, ki je marca leta 2002 kar obnemel na koncu intervjuja v Zagrebu ob vprašanju, kako se razvija zdravstveno stanje Rokya Ericksona. Očitno se je zmotil, ko je navrgel nekaj pomislekov na račun Sumnerja Ericksona, ki mu je bilo junija 2001 na sodišču dodeljeno skrbništvo nad Rokyevim mentalnim in telesnim zdravjem. Z dobrodelnimi akcijami TrustRocky je z Rokyevim sinom Jegarjem Ericksonom, ki je postavil edino uradno stran Rokya Ericksona, poskrbel za terapevtsko zdravljenje, za zobozdravstveno oskrbo in resocializacijo Rokya Ericksona.

Zgodba Rokya Ericksona sodi v klub tragičnih oseb rokenrola, njegova glasba pa v klub legendarnih rockovskih skladb, med katerimi so nekatere postale že popolne klasike, brez katerih preprosto ne gre. Sredi 60. let se mu je odpirala svetla glasbena kariera, zabredel pa je v temo, iz katere se je oglašal z maničnimi, čudaškimi, mističnimi, depresivnimi, šamanskimi, vizionarskimi besedili. Z marčevskim nastopom v domačem Austinu se je vrnil na oder drugačen, kot se je pojavljal na občasnih (ne)napovedanih koncertih zadnja leta, na katerih je pogostokrat izgubil spomin in neprištevno med seboj pomešal pesmi. Veder, komunikativen, brez strahu pred okolico in z načrti je takrat 58-letni gospod izrazil optimistično željo, da bi nastopil tudi v Angliji. Sledili so izbrani koncerti po ZDA, Evropi, Avstraliji in na Novi Zelandiji.

Ob nastopanju z bendom Okkervil River je z njim posnel studijski album True Love Cast Out All Evil, prvega po štirinajstih letih studijske abstinence, sodeloval pa je še z enimi austinskimi rojaki, skupino The Black Angels, ki so ga na koncertih spremljali pri izvedbi komadov tako The 13th Floor Elevators kot njegovih. Leta 2015 pa so se celo zbrali 13th Floor Elevators v originalni zasedbi in s pridruženima članoma, Rokyevim sinom Jegarjem Ericksonom in kitaristom Fredom Mitchimom nastopili na austinskem psihedeličnem festivalu Levitation.

Izbrana diskografija:

13th Floor Elevators, Psychedelic Songs of 13th Floor Elevators (Internationl Artists, 1966)

13th Floor Elevators, Easter Everywhere (International Artists, 1967)

Roky Erickson and The Aliens, The Evil One (CBS, 1981; CD-ponatis Sympathy for the Record Industry, 2002)

Roky Erickson, Gremlins Have Pictures (Pink Dust, 1986; CD-ponatis 1990)

Roky Erickson and The Explosives, Casting The Runes (5 Hours Back, 1987)

Različni, kompilacija Where The Pyramide Meets The Eye (Sire, 1990)

Roky Erickson, All That May Do My Rhyme (Trance Syndicate, 1994)

Roky Erickson, Never Say Goodbye (Emperor Jones, 1998)

Roky Erickson, antologija Rokya Ericksona: I Have Always Been Here Before (Shout! Factory, 2005)

Roky Erickson, True Love Cast Out All Evil (2010, ANTI- Records)

Share