Tom Jones

Tom Jones; dvorana Stožice, Ljubljana; 18. junij 2019

foto: Lenka Krajnc

V Novi muski smo v zadnjih letih obsežno pisali o treh albumih Toma Jonesa (Praise and Blame (2010), Spirit in the Room (2012) in Long Lost Suitcase (2015)), s katerimi je svojo kariero spet trdno zasidral v bluesu in rocku; hkrati je kot performer obdržal šarm in intenzivnost, opustil pa »vegaško« zabavljaškost, ki mu je sicer pomagala k naslovu ene najpopularnejših osebnosti sodobne popularne glasbe, včasih pa posledično zakrila jedro njegobe ustvarjalnosti. A sir Tom Jones, ki bo naslednje leto zakorakal v deveto desetletje, je raziskovanje svojih korenin in zavezanost glasbi, ki ga je vedno najbolj navdihovala, spremenil v dokončno življenjsko poslanstvo in še izmojstril odrsko umetnost, ki smo ji bili priča tudi v ljubljanskih Stožicah, kjer je tokrat nastopil prvič.

Nastop je glasbeno umeril tako, da ga je obdal z »novimi« pesmimi, pesmimi moči, vere v blues, gospel in rokenrol, ki jih je vedno najraje pel, vmes pa posejal nekaj izbranih »zimzelenih«, ki takisto niso bili običajne popevke ali celo šlagerji, kot smo tudi že slišali, pač pa je njihov razpon segel od popa (It’s Not Unusual), do satire (What’s New Pussycat), powerpopa (I’ll Never Fall In Love Again) in morilskih balad countryjevskega ali splošnega značaja (Green Green Grass Of Home, Delilah). Ste morda mislili, da obsojenec v Green Green Grass sanja o domu in materi, ker je osladno domačijski? Ne, zjutraj ga bodo usmrtili, čakata ga že župnik in stražar. Ste mislili, da je nesrečnež v Delilah nekdo, ki (zaradi mariačijevskega refrena v izvirniku) šlagerira v TV-pocukrankah? Ne, možakar je stôril naklepni umor. In v ta nabor najbolj znanih hitov, med katerimi seveda ni umanjkala znamenita Sexbomb in ki jih zdaj izvaja manj »popiš«, z bluesrockovskim bendom, ki trga gate, je sir Tom poleg dveh pesmi Randyja Newmana napel cel nabor starega bluesa, ritem in bluesa in gospela: od uvodne Hookerjeve Burning Hell do zaključne angažirane Strange Things Rosette Tharpe, vmes pa pesmi Little Willieja Johna, Blind Willieja Johnsona, Charlieja Richa/Jerryja Leeja Lewisa in drugih, tudi tradicionalno Run On, ki je ostala iz »Elvisovih let«, in Cry To Me Solomona Burka. Po osrednjem delu koncerta je sir Tom zapustil oder ob glasnem rockerskem sekanju benda, kar pa seveda še ni vse.

V dodatku se je najprej spomnil Louisa Armstronga in njegove zadnje velike uspešnice What A Wonderful World, potem pa je po izvedbi Kiss iz Prinčevega predala, ki jo je sam oživil leta 1988 v precej gromoglasnejši različici, zaključil koncert z že omenjeno pesmijo Rosette Tharpe. Svet je zblojen, nosi sporočilo ta pesem, in kaj nam ostane? Sir Tom Jones pravi, da pesem, kot je tudi lepo odinterpretiral v veličastni izvedbi Cohenove Tower Of Song v osrčju koncerta.

V upanju na nov studijski album želimo Tomu Jonesu srečno pot naprej po Evropi. Upamo tudi, da se bo v prihodnosti še oglasil; ni še namreč odpel čisto vsega, še zdaleč ne.

Share