Globoke prijateljske in glasbene vezi med Steveom Earlom in pokojnim Guyjem Clarkom segajo že v začetek sedemdesetih, ko je Clarkova hišica v Nashvillu služila kot mentorsko zavetje vsem nadebudnim, razvpitim in manj razvpitim (teksaškim) osebkom s kitarami in pesniškimi sporočili pod kapo; poleg že takrat kultnega Townesa van Zandta, ki je plošče izdajal že od konca šestdesetih, so se tam zbirali mladi, ki so šele začenjali, med njimi Steve in Rodney Crowell. Steve pravi, da je svoje prve nashvillske demo posnetke naredil prav v Guyjevi kuhinji, ko je njegova soproga Susanna, avtorica in slikarka, cvrla slanino. »Slišalo se je na posnetkih,« pravi Earle, »a Guy je rekel: naj bo, zdi se kot nova plošča Mickeyja Newburyja (interna šala, povezana z Newburyjevo produkcijo, op. a.)!«
Kar slutil sem, da se bo Steve Earle po Townesu lotil še Clarka in izbral je šestnajst pesmi, ki učinkovito predstavijo presunljivo zapuščino teksaškega mojstra, od Texas 1947 in The Last Gunfighter Ballad, ki ju je med drugimi posnel Johnny Cash, do Desperados Waiting For A Train, Anyhow I Love You, She Ain’t Going Nowhere, L. A. Freeway in The Randall Knife, ki je obveljala za verjetno najbolj pretresljivo Clarkovo pesem. Zasedba nikjer ne pretirava, v pesmi Dublin Blues slišimo kitarske vložke, ki res spomnijo na Waylona Jenningsa, kot so nekateri že ugotavljali, sicer pa Earle ni izdatno posegal v izvirne aranžmaje. Rezultat je, kot pri plošči Townes, album, ki se spoštljivo in z ljubeznijo sprehodi skozi korenine teksaške kantavtorske glasbe (Lyle Lovett je pred leti teksaškim mojstrom, tudi Clarku, posvetil dvojni album Step Inside This House).
Plošči je priložena tanka knjižica z nekaj fotografijami, na katerih vidimo mlajšega in starejšega Clarka v družbi z Earlom, kako pa so bila videti druženja v sedemdesetih, si lahko ogledate v filmu Heartworn Highways. »Žal mi je edino,« je ob izidu povedal Earle, »da z Guyem nisva skupaj nikoli napisala nobene pesmi!«
