Springsteenovo novo ploščo sem prvič ocenil ob izidu prejšnji mesec; na vinilno različico je bilo treba počakati in naivno sem gojil tihe želje, da bi se z vinila slišala bolje. A težava Springsteenove nove glasbe ni toliko v obleki kot v substanci in tu ne pomaga noben vinil.
Springsteenova plošča je kljub vsem tisočim hvalam in slavospevom, ki so se nanjo zgrnili ob izidu in že pred njim, preprosto »unremarkable«, nič posebnega. Njegova spretnost pisanja besedil nazaduje že leta in tako je tudi na pričujočem albumu; klišejska, skorajda začetniška besedila, ki bi svojčas končala v predalu, se zadnja leta ponosno kitijo na singlih in albumih v imenu »prepričljivosti«, a na zahtevnejšega poslušalca, ki je, roko na srce, tisti, ki si ga Springsteen zasluži (čeprav morda niti ne več, kdo ve…), ne morejo narediti posebnega vtisa. Tudi »operatičnost«, ki je del Springsteenovega avtorskega kanona od albuma Working on a Dream (2009), ni tisto, na čemer bi se mu splačalo graditi.
Springsteen ni Roy Orbison, pa tudi »rhinestone cowboy« ni; njegova preigravanja motivov iz te pesmi in iz Goodtime Charlie’s Got the Blues delujejo prisiljeno, in čeravno je lajtmotiv nove plošče dobra ideja, namreč potepanje po »Divjem Zahodu« v obleki »pionirja«, novodobnega sicer, ne ravno tistega izpred dvesto in več let in tudi guthriejevskega ne, je izpeljava tista, ki je kljub petim letom, odkar je Springsteen izdal zadnji studijski album, in sedem, odkar smo izpod njegovega peresa dobili kaj res novega avtorskega, še vedno nekolikanj šepajoča. Sam Springsteen je priznal, da se je v zadnjih letih (spet) spopadal z avtorsko blokado in to se sliši tako na plošči Wrecking Ball (2012) kot na pričujočem albumu. Njegova draga prihaja na vlaku iz Tucsona (ali v Tucson) – okej, to smo slišali že večkrat in mnogo bolje. Ko štopa, mu ustavi tip s »pregnant Sally« … Protagonist nato ugotavlja, da so otroci res pravo darilo. Ne me jebat! Dva komada se začneta s staro bluesovsko »I woke up in the morning« in potem temu standardu ne dodata nič bistvenega. »Hello, sunshine, won’t you stay« … Mar res, Bruce?
In recenzenti so se svojčas zmrdovali nad »I want a love reaction« v Dancing in the Dark! Kje so zdaj? Nekaj boljših komadov, denimo Somewhere North of Nashville in Moonlight Motel, ki nekako štrlita iz povprečja, ima sicer tudi vzpone in padce, a ne tako motečih in hej … morda pa ni tako, morda pa ne smemo od teh legend pričakovati ničesar več, razen tega, da sploh še delajo. Res je, pričakovanja so »bitch« in tudi sam sem bil vedno proti temu, da bi poslušalci komandirali izvajalce, kako in kaj, saj to ni naša pravica (navsezadnje sem sam izvajalec in tega nikomur ne dovolim), pa vendar se vprašam, čemu nekateri Springsteenovi sodobniki in sočasniki ravno zdaj izdajajo svoja najboljša dela: Mark Knopfler je v svoji poetiki od časov Dire Straitsov izjemno napredoval in postal verjetno najkakovostnejši storyteller sodobnega časa; Willie Nelson je v zadnjih treh letih izdal svojo najbolj zrelo avtorsko trilogijo. Tom Waits je, če nima česa povedati, raje tiho. Glasba, ki jo zdaj izdaja John Prine, je vsaj neverjetno simpatična in, četudi je tudi zelo poenostavil svoj jezik, še vedno kakovostna. Springsteen pa se išče, avtomitologizira (Broadway), rad bi bil večno mlad (glede na imidž, ki ga ima) – pa ne gre …
Dobra novica je, da se bo v jeseni spet zbudil E Street Band, manj dobra, da ne vemo, kaj avtorskega nas pravzaprav čaka z izjemo veselja, da bomo te stare ptice menda naslednje leto spet poslušali v živo. Najboljše, kar je v zadnjem desetletju prišlo iz njegovega tabora, je (razen arhivskih izdaj) avtobiografija, ki je napisana vešče in dobro. To, kar nam hoče povedati na Western Stars, pa je že bolje povedal drugje. Tudi naslovnica je izjemno klišejska; bolje bi bilo, če bi dal na naslovnico tisto fotografijo z zadnje strani ovitka. Je pa plošča okej za »ozadje«, ob delu, bolj na tiho, da slišimo zgolj orkestracije, zunaj konteksta. Springsteen je zdaj institucija, in kot kaže ob sprejemu tele plošče, precej nedotakljiva. Škoda … In potem se recenzenti zmrdujejo nad Dylanom, ki poje standarde. Saj je jasno, zakaj jih poje. Springsteenu pa kot da ne bi bilo jasno, zakaj štopa po širjavah Kalifornije. Odkar je čakal duha Toma Joada, je minilo že skoraj 24 let … Za novo ploščo je zamenjal znamko kitar. Lep je jumbo gibson, lep …
