Festival Ljubljana, Gallusova dvorana Cankarjevega doma, Ljubljana, 15. julij 2019
Upam si trditi, da je bil kljub ostalim gostujočim zvenečim imenom (na primer Plácido Domingo, Marcus Miller in Valerij Gergijev) letošnjega 67. Festivala Ljubljana (FL) koncert Mahlerjeve mojstrske Druge simfonije v c-molu, ki nosi podnaslov Simfonija vstajenja, za marsikoga en najtežje pričakovanih festivalskih dogodkov. Jedro izvajalskega korpusa je, tako kot ob zadnji izvedbi pričujoče simfonije pri nas konec marca 2016, ki jo je vodil Uroš Lajovic, sestavljal Orkester Slovenske filharmonije (SF), ki pa je letos uradno postal rezidenčni orkester Festivala Ljubljana 2019 (dopis letnice očitno pomeni, da bo naslednje leto ta vloga morda pripadla kateremu drugemu orkestru?), tako kot imajo razni uveljavljeni festivali klasične glasbe v tujini svoje rezidenčne orkestre že desetletja.
Veliki mešani pevski zbor je bil sestavljen iz Zbora Slovenske filharmonije in Komornega zbora Megaron, ki sta ju za koncert pripravila zborovodkinja Jerica Bukovec in zborovodja Damijan Močnik in čeprav smo upali na vsaj eno ali celo obe domači solistki, sta v solističnih vlogah nastopili romunska sopranistka Valentina Farcas in nemška mezzosopranistka Bettina Ranch. Vse skupaj je vodil nemški dirigent Hansjörg Albrecht, “redni gost največjih evropskih glasbenih središč”, sicer pa tudi virtuozni čembalist in organist.
Ko so pri FL koncert naslovili Mahlerjeva 2. simfonija, v Mahlerjevem mestu (ne vem, od kod FL ideja za vejico?), so dogodku pridali tudi simbolično vrednost, kar so utemeljili z naslednjim zapisom: “Ponosni smo lahko, da je skladatelj Gustav Mahler dirigentsko pot začel prav v Ljubljani, kjer je navdušil domače občinstvo in kritike ter sklenil nekatera tesna prijateljstva. Z našim mestom ga povezuje razsežnost nadarjenosti, saj je tu pri rosnih enaindvajsetih v manj kot letu dirigiral štirideset opernih predstav, dvainštirideset operet, en operni večer, tri izvedbe scenske glasbe k dramskim delom ter imel dva koncerta kot pianist – osupljiv dosežek, ki ostaja neponovljiv.” (Večina Mahlerjevih biografij sicer Mahlerjevo polletno prisotnost v “mestecu Laibach” žal odpravi z dvema ali tremi stavki.)
Gallusova dvorana Cankarjevega doma je bila (spet) preveč prazna, o kakšni razprodanosti, ki bi se glede na izvajano delo po čudežu morda celo lahko zgodila, tokrat ni bilo ne duha ne sluha. Relativno “prazen” pa je bil tudi oder, saj je ob pogledu nanj, ko so ga zasedli vsi našteti izvajalci, takoj postalo jasno, da bomo slišali reducirano verzijo (pripravil jo je avstrijski skladatelj Erwin Stein, ki je Mahlerja poznal celo osebno); vsekakor je bilo premalo godal in trobil, pa tudi igranje, ki naj bi prihajalo izza odra, je bilo okrnjeno ali celo odsotno v smislu nadomeščenosti z igranjem kar na odru. Prvo razočaranje večera se je torej zgodilo že, preden je bila sploh odigrana ena sama nota, saj manjša zasedba avtomatsko in neizbežno pomeni manjšo polnost zvoka, kar je še posebej pri skladbah značaja pričujoče simfonije odločilnega in ključnega pomena. Zboristi so svoja mesta na odru zasedli že na samem začetku koncerta, kar je sicer ena od možnosti, pogosto pa zbor na oder pride po odigranem prvem stavku, s čimer si prihrani približno 20-minutno sedenje na odru, po drugi strani pa je s poznejšim prihodom zbora veliko lažje uresničiti vsaj 5-minutni odmor, ki ga je v partituri v namen ponotranjenja ravnokar slišanega stavka predpisal Mahler in je navodilo, ki se ga dandanes le redko upošteva.
Prvi stavek se je začel v pravšnjem tempu, ki me je takoj spomnil na Abbadove interpretacije, se je pa že kmalu pojavilo nekaj težav s posameznimi vstopi in skupno igro. Albrecht je bil ritmično sicer dovolj natančen, vendar si je predvsem z vidika agogike dovoljeval občasno dvomljive stopnje svobode interpretacije skladateljevih izčrpnih napotkov, ki jih v partituri ne manjka. Konec prvega stavka so pokvarili slabi vstopi trobil, kljub vsemu pa je bil ta stavek še izveden dovolj solidno.
Le pri redkokateri izvedbi je v drugem stavku te simfonije upoštevano navodilo Nie eilen (“nikoli hiteti”) in tudi tokrat ni bilo, vsaj ne v celoti, saj tridobni takt valčka oziroma pri Mahlerju ländlerja vedno hitro potegne naprej tako dirigenta, kot glasbenike; v tem primeru seveda hipoma postane jasno, ali dirigent eno svojih osnovnih nalog opravi ali ne. Vendarle smo slišali vzoren gemächlich (“umirjeno”). Pizzicatirani del stavka – sploh uvod vanj – bi se dalo izboljšati, konec pa je bil vzoren. Sledilo je (pre)dolgo čakanje na vokalni solistki, aplavz ob njunem prihodu pa je zmotil doživljajsko-miselni tok in koncentracijo. Ruta (udarjalka iz snopa šib), s katero je po obodu velikega bobna igral Matevž Bajde in v svojih taktih izjemno učinkovito dvigne stopnjo kolorita, je bila tokrat žal pretiha – morda je v Steinovi redukciji, katere partiture ne poznam, predpisana nižja dinamika od izvirne? Smo pa imeli ves večer prijeten privilegij opazovati in poslušati obe vselej izvrstni timpanistki SF, Špelo Cvikl in Barbaro Kresnik, tokrat seveda vsako za svojim kompletom timpanov, kar je v poklicnih orkestrih prava redkost. Uvod globoko intimne Praluči (Urlicht; v koncertnem listu enkrat tudi zatipkana ‘Ulricht’) četrtega stavka so najprej zaznamovale neoptimalne trobilne linije, Rancheva pa je svoj part izvedla odlično – predano in interpretacijsko dovršeno ter z vrhunskim občutkom za dinamično integracijo ne samo v zvočno sliko orkestra, ampak tudi same Gallusove dvorane.
Monumentalni sklepni kantatni stavek, k s svojo več kot polurno dolžino presega marsikatero celotno klasicistično simfonijo, se je začel žgoče, kot je seveda tudi prav. Bilanca je kar nekaj časa ostala pozitivna z izjemo vstopa pri vmesnem trobilnem koralu pozavn in tube ter vnebovpijoče fovš dolgega tona solo trobente. Prvi, še “sedeč” vstop zbora je bil prečudovit, prav tako petje Farcasove, a je kaj kmalu sledilo pregrobo igranje orkestra in še nekaj dodatnih intonančnih nesreč, poleg tega je Albrecht vse skupaj preveč razvlekel. V uvodu samega finala, ki, kot je v koncertnem listu zapisala Špela Lah, resnično “pripravi enega najbolj veličastnih in silovitih vrhuncev v glasbi”, bi lahko slišali več obeh solistk, sklepni vstopi orgel, na katere je igral organist Gregor Klančič, pa so bili sicer impresivni, a v svoji (ne)integraciji v zvočno sliko preveč nasilni in posledično moteči; tu je šlo brez dvoma tudi za že od nekdaj prisotno nerodno, da ne rečem neprimerno umeščenost ogromnega instrumenta v samo dvorano. No, slišali pa smo v času celotne simfonije tudi nekaj res lepih solov članov orkestra, odličen kot vedno je bil predvsem flavtist Matej Grahek, pa tudi oboist Matej Šarc
Vrhunec Mahlerjeve Druge simfonije je – tudi v primeru izvedbe redukcije – tako izjemen in ganljiv, da je neizbežno impresiven že sam po sebi, vendar mu je tokrat prav tako kot pred tremi leti napetosti zmanjkalo ravno v najbolj ključnih trenutkih, zato s(m)o se predani “mahlerijanci” po koncu upravičeno počutili ogoljufane in neizpolnjene, poleg tega je iz besedila v koncertnem listu izpadel ravno en najbolj ganljivih verzov: Sterben werd’ ich, um zu leben! (“Umrl bom, da bom živel!”) Izvedbo je SF v dneh po ljubljanskem koncertu ponovila na festivalu Mahlerjeve glasbe v italijanskem Dobiacu (Toblachu) in v Bressanonu (Brixnu); poročil o teh dveh koncertih sicer nimamo, dejstvo pa je, da bi ljubljanskemu lahko prilepili oznako srednje žalosti, saj Albrecht z orkestrom občinstvu ni bil sposoben podati nič več od (pod)povprečnega Mahlerja, s čimer se ni niti za ped povzpel nad nivo Villauma, Wilsonove in Lajovica, izvedba pa ni segla niti do kolen epohalnim, kot je na primer Abbadova nesmrtna verzija iz avgusta 2003 na Luzernskem festivalu z istoimenskim orkestrom, ki je bila resnično globoka, za vse življenje nepozabna in spreminjajoča izkušnja za vse prisotne – tako glasbenike, kot tudi poslušalce. Nenazadnje je bilo najbolj zgovorno prav to, da je tokratna izvedba požela zgolj povprečne ovacije, nikakor pa stoječih, ki jih veličastni konec simfonije sicer izzove že kar po pravilu.
