Creedence Clearwater Revival so bili tam, seveda, čeprav jih sprva ni bilo na nobeni uradni izdaji. Glavar benda se je potrudil, da je bilo tako do magične sintagme Director’s Cut. Zdaj je pečat udarjen in zgoščenka oziroma dvojni vinil pričata o moči štiričlanske zasedbe, o kateri so nekateri trdili, da je zgolj Fogertyjev spremljevalni bend. A ko je usahnil »spremljevalni bend«, je usahnila tudi muza in stari Foggy je lahko zagrenjen do groba in čez, pa mu ne bo pomagalo. Doug, Stu in brat Tom so, če hoče ali ne, prav tako del zgodbe, ne glede na to, kdo je imel vizijo in kdo je spisal vse tiste čudežne hite. Nekaj koncertnih snippetov smo v preteklosti dobili, koncertni album CCR je bil priljubljen tudi v SFRJ, a leta 1969 so na woodstockovskem odru dokazali, da ni vse zgolj v kitarskih mahinacijah in postavljaštvu, temveč da je čar treh akordov in dobro umerjenega rifa včasih učinkovitejši. Boste rekli: saj se je odpičil v marsikakem komadu in tudi dolge psihedelične sole je zapisal na vinil. Je, a tega ni spremenil v filozofijo, prej v commotion. In če se vam Proud Mary zdi že prekomerno preigravana, imate prav. Tudi Bad Moon Rising je. Kar pa ne pomeni, da tule ne zvenita odlično. In če iščete coverje R&B-mojstrov, se verjetno ne boste najprej spomnili na CCR. Pa bi se morali.
