Simfonični orkester iz Shenzhena

Festival Ljubljana, Gallusova dvorana Cankarjevega doma, Ljubljana, 4. septmeber 2019

Po treh letih je na gostovanje v okviru Festivala Ljubljana ponovno prispel kitajski Simfonični orkester iz Shenzhena, velemesta z več kot 12 milijoni prebivalcev blizu Hong Konga. Po zasedenosti Gallusove dvorane, katere parter in prvi balkon sta bila zmerno polna, drugi balkon pa popolnoma prazen, bi sodil, da orkester leta 2016 očitno ni zapustil dolgoročnega vtisa, ki bi občinstvo po treh letih nagovoril k ponovnemu obisku koncerta. Pomagala ni niti ena znamenitejših simfonij, ki se je znašla na koncertnem sporedu.

Vedno me razveseli, ko v poklicnih orkestrih vidim tolkalsko sekcijo, ki jo sestavljajo pretežno ženske. Tako je tudi pri shenzhenskem orkestru, kjer tolkala igrajo tri ženske in en moški ter timpanist. Uvodoma smo slišali Kitajcem domačo skladbo – prvi stavek (Glorious Dream) večstavčnega orkestralnega dela Moja domovina sodobnega ter na Kitajskem “zelo poznanega in cenjenega” skladatelja Qianyi Zhanga, ki je torej očitno uglasbil kitajsko verzijo Smetanovega znamenitega simfoničnega cikla. Kot je bilo glede na tematiko tudi pričakovati, je zazvenela lirična, izpovedna glasba s tematsko širino in melodiko straussovske pozne romantike ter z nekaj zanimivimi klasicističnimi prvinami ter celo z nekaj tematsko-motivičnimi primesmi filmske glasbe. V funkciji koncertne uverture je (bil) ta simfonični stavek brez dvoma učinkovit in tudi programsko smiseln, saj je ustaljena praksa, da se orkestri na gostovanjih predstavljajo tudi z deli domačih skladateljev.

V Brahmsovem dvojnem Koncertu za violino, violončelo in orkester v a-molu, op. 102 sta kot solista nastopila violinistka Tianwa Yang in violončelist Jiapeng Nie in že v uvodnih minutah skladbe prikazala svojo odličnost, v nadaljevanju pa sta vtis samo še utrjevala. Dejstvo je, da ima orkester z dokaj mladim dirigentom Dayem Linom stkano zelo dobro in tesno vez, saj je odziven, prilagodljiv in – kar je še posebej pomembno – dinamično kultiviran, zato sta bila splošno sodelovanje in skupna igra orkestra s solistoma vseskozi tvorna in osmišljena, poleg tega pa je Brahmsov koncert že sam po sebi napisan zelo spretno in je za poslušanje prijeten, v primeru izvedbe, kot je bila tokratna, pa pravi užitek. Nie je muziciral s čudovito toplino, kvaliteto, od katere violončelo v pravih rokah kar prekipeva, medtem ko se je Yangova posvečala predvsem detajlom in njihovemu premišljenemu niansiranju. Solista sta bila kajpada tudi odlično medsebojno uigrana, vendar se je po prvem stavku po dvorani razlegel gromek aplavz. To je seveda pokvarilo miselni tok nastopajočim umetnikom, pa tudi tistim nekaj koncertno omikanim poslušalcem, ki jih je avditorij vendarle premogel. Med sicer vseskozi odlično izvedbo nadaljevanja koncerta sem tako strahoma pomislil, da bo ploskanje nemara spremljalo tudi vse stavke bližajoče se simfonije. Yangova in Nie sta navdušenemu občinstvu v zahvalo odigrala še virtuozni dodatek v obliki téme z variacijami.

A kronski dragulj in najbolj pričakovan trenutek večera je bila vendarle izvedba Šostakovičeve znamenite Simfonije št. 5 v d-molu, op. 47 iz leta 1937. Glede na podnaslov, ki ji ga je pripisal s strani sovjetskih oblasti pogosto maltretirani skladatelj in se glasi “praktični ustvarjalni odgovor sovjetskega umetnika na upravičeno kritiko”, je v hipu kristalno jasno, kako genialno se je med vrsticami (oziroma v tem primeru med notnimi črtovji glasbe) Šostakovič posmehnil taistim oblastem in njihovi moreči ideološki avtoritarnosti. Prav zato je Peta med vsemi petnajstimi skladateljevimi simfonijami še do danes ohranila prav posebno mesto in težo. Orkester se je na gostovanje očitno odpravil brez lastnega pianista, zato jim je na klavirju in celesti priskočil na pomoč Klemen Golner, sicer član Simfoničnega orkestra RTV Slovenija.

Lin je uvodu prvega stavka odmeril idealen tempo, ki je le dvakrat ali trikrat zanihal na preveč svežo in živahno stran predpisanega moderata. Tudi sprememba tempa in vstop trobil sta bila brezhibna, igranje orkestra pa vseskozi odlično in lahko smo uživali v izjemni izvedbi zlovešče koračnice prvega stavka, le tolkala so bila nekoliko preglasna. Edina pripomba pri sapo jemajočem, izjemno delikatnem ledenem finalu stavka, v katerem se je s kratkim solom izkazal tudi koncertni mojster Shai Guo (pohvalno naveden v koncertnem listu, čeprav bi moralo biti to seveda samoumevno), je bil dinamični balans med trobentama in timpani. Stavku je katastrofalno spet sledil aplavz.

Navdihnjena in gladka je bila tudi izvedba valčka drugega stavka; Lin je v svojo interpretacijo dobro ujel njegovo porogljivo bizarnost, vendar pri pričujoči simfoniji še vedno marsikdo čaka na počasni tretji stavek – Largo, ki je občinstvo na krstni izvedbi dejansko ganil do solz, po presunljivosti pa ga zlahka razglasimo za bližnjega sorodnika počasnega stavka iz še ene Pete simfonije – Mahlerjeve. Izvedba brez napak ali pomanjkljivosti je navdušila, še posebej zadnja dva akorda godal, ki bi bila z lahkoto glasbena upodobitev občutka, ko se človek na hladen zimski večer ogrne v toplo odejo (cf. silni kontrast z ledenim koncem prvega stavka). Izvrsten je bil tudi zadnji stavek, še posebej precizna, fascinantna gradacija do finala in sam finale.

Koncert Simfoničnega orkestra iz Shenzhena je bil tako en največjih – a obenem žal najbolj (pod)povprečno obiskanih – biserov 67. Festivala Ljubljana, gre pa pravzaprav za orkester, po katerem bi se zlahka zgledovali vsi trije poklicni ljubljanski simfonični orkestri, še posebej po homogenem tutti zvoku, po ritmični doslednosti in predvsem po dinamični kulturi in takojšnji odzivnosti na akustične danosti.

Share