Orkester Slovenske filharmonije

Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 19. september 2019

Dva tedna po letošnjem Koncertu ob odprtju sezone s Charlesom Dutoitom in natanko eno leto po koncertu Orkestra Philharmonia London v Zlatem abonmaju je Orkester Slovenske filharmonije (OSF) nastopil na prvem rednem abonmajskem koncertu v Modrem abonmaju. Orkester, ki tudi v letošnji sezoni ostaja brez šefa dirigenta, vodita pa ga umetniški vodja Klemen Hvala in direktorica SF Marjetica Mahne, ki jo je julija letos že nameraval odstaviti sam minister Zoran Poznič, a (zaenkrat) ostaja na položaju, precej visoko, skoraj 80-% podporo pa so ji izrekli tudi zaposleni v SF (tako orkestraši, kot tudi zboristi).

Namesto šefa dirigenta ima OSF v novi koncertni sezoni vsaj “glavnega gostujočega dirigenta” (kot ga je v uvodnem nagovoru abonmajske knjižice SF 2019/20 poimenoval Hvala) Philippa von Steinaeckerja, sicer že starega znanca orkestra, ki pa prvega abonmajskega koncerta ni vodil. Ta vloga je letos pripadla še enemu zvenečemu dirigentskemu imenu – poljskemu dirigentu Antoniju Witu, ki ga sam poznam predvsem po nekaterih odličnih posnetkih, denimo Straussove Alpske simfonije za založbo Naxos z nemško Državno kapelo iz Weimarja (2006), v svoji novi vlogi koncertne mojstrice pa je nastopila tudi Ana Dolžan.

SF se je odločila, da se na prvem abonmajskem koncertu nove sezone, ki ga tradicionalno odpre skladba domačega skladatelja, pokloni 80-letnici Alojza Ajdiča. Če je že takšna odločitev vsekakor pravilna in hvalevredna, pa je tokrat vse skupaj izpadlo bolj kot zasilna rešitev v smislu izogibu opazkam in očitkom s strani strokovne javnosti, če bi jubilejno priložnost izpustili. Ajdiču so namreč poklonili zgolj izvedbo ene njegovih novejših skladb, Prebujenja, ki so jo prav tako filharmoniki, tedaj v sklopu cikla Pogled nazaj – pogled naprej v svoji matični hiši krstno izvedli januarja 2017. Skladatelj stanu in ugleda, kot ju premore tokratni slavljenec, bi si namreč ob tovrstnem častitljivem, okroglem jubileju vsekakor zaslužil vsaj izvedbo katere od svojih simfonij, na primer fenomenalne Simfonije št. 2, ‘Okno duše’ iz leta 1994, za katero je prejel tudi Zupančičevo nagrado, SF pa jo je v celoti posnela leta 2008 in posnetek leto pozneje tudi izdala. Skladatelj mi je v krajšem pogovoru po koncertu zaupal, da si ponovne celotne izvedbe katere od svojih simfonij (tudi Tretje, za orkester in tolkala) ali pa celo kantate Taborišče Ravensbrück zelo želi tudi sam, vendar sem osebno mnenja, da vsled trenutnega slovenskega kulturnega zeitgeista in programske politike naših poklicnih orkestrov skladatelj tega žal ne bo več doživel.

Tih, miren uvod Ajdičevega Prebujenja, ki ga zaznamuje solo fagota (Zoran Mitev), spominja na začetek prej omenjene 2. simfonije, le da je bistveno bolj ritmičen in sinkopiran, na simfonijo pa spominja tudi množica tolkal – tudi na primer vibrafon in kongi – ki doda bistveno raven kolorita. Pisan je tudi part za klavir. Melodika s svojimi izpeljavami in postopi nemudoma zveni tipično ajdičevska vsakomur, ki pobliže pozna že vsaj katero od skladateljevih bolj velikopoteznih/orkestrskih del. Vrhunec skladbe spominja na vrhunec Fatamorgane, drugega stavka 2. simfonije. Wit skupaj z orkestrom partiture ni zgolj prebral, temveč je v njej uspešno iskal (in našel) tudi globlje plasti in podrobnosti. Izvedba je, kot je bilo videti, navdušila tudi samega Ajdiča, ki je za svoja leta še preseneteljivo in razveseljivo vitalno v namen priklona občinstvu kar skočil na in z odra Gallusove dvorane.

Za izvedbo Chopinovega Koncerta za klavir in orkester št. 2 v f-molu, op. 21 so v nenavadni potezi prve violine na oder prišle posebej. Tu sta tako Wit, kot solist Alexander Gadjiev, v rusko-slovensko družino rojeni pianist, kaj kmalu dokazala, da je njuna slava upravičena: prvi z odlično pripravo orkestra in predanim vodenjem, drugi pa z občuteno izvedenim solističnim partom, oplemenitenim s pravim chopinovskim ozračjem, česar kar avtomatsko ne zmorejo vsi pianisti. Chopin je koncert kljub tematiki oziroma navdihu mladostne zaljubljenosti napisal v otožni molovski tonaliteti, skladba pa je sicer v primerjavi s preostankom skladateljevega klavirskega opusa relativno nezanimiva, sploh v smislu orkestrske spremljave. Škoda, da Gadjiev ni dobil priložnosti, da bi nastopil s katero od mnogih veliko bolj privlačnih solističnih kompozicij, v vsakem primeru pa gre za izjemnega pianista, za katerega upam, da bo ob sicer bogati mednarodni karieri v prihodnje pogosteje obiskoval tudi domača koncertna prizorišča (želja se mi bo dejansko uresničila še letos, saj bo Gadjiev 20. novembra v okviru Srebrnega abonmaja Cankarjevega doma ponovno nastopil v Gallusovi dvorani).

Simfonije Sergeja Rahmaninova, še enega skladatelja, ki je sicer pretežno znan po klavirskih delih, je na naših koncertnih odrih mogoče slišati dokaj redko, a tokrat smo imeli pohvalno možnost poslušati njegovo Simfonijo št. 2 v e-molu, op. 27. Wit je tokrat dirigiral brez partiture in brez taktirke, torej je bilo nemudoma jasno, da želi potencial svoje izraznosti na glasbenike in posledično na občinstvo prenesti v največji možni meri. S tem je poljski dirigent – tako kot pred njim Dutoit – jasno in nedvoumno oplemenitil zvok orkestra, predvsem prvih in drugih violin, poleg tega pa tako rekoč cel večer nismo slišali notoričnih OSF-jevskih težav z vstopi in intonacijo, predvsem v delikatnih, bolj solističnih pihalnih in trobilnih mestih. Kar uro dolga simfonija, ki je za poslušanje zelo prijetna, navduši že z dolgim, 20-minutnim prvim stavkom kot pri kakem Čajkovskem. Drugi stavek sta odlikovali predvsem zavidljivi ritmična doslednost in spretnost celega orkestra – tudi ti dve kvaliteti sta lahko pri OSF vse prej kot samoumevni, sploh pod vodstvom nespretnega in/ali dolgočasnega dirigenta. V tretjem stavku smo slišali čudovit razmah bogatih melodičnih linij ter žlahten in dinamično zelo lepo urejen tutti zvok, zadnji stavek pa je bil poln pozitivne energije in je avditorij kar naelektril z dobro voljo in zanosom. Želimo si, da bi bili tudi prihodnji abonmajski koncerti vsaj tako uspešni ter da se Wit v Ljubljano morda kot gost vrne že v naslednji sezoni.

Zaključujem pa s krajšim razmišljanjem. Uvodoma omenjena direktorica SF Marjetica Mahne je svojo julijsko skorajšnjo prisilno upokojitev zaustavljala tudi z argumentom, da je pod njenim vodstvom nacionalne filharmonične hiše število abonentov SF prvič po 13 letih začelo ponovno naraščati. Glede na do sedaj videno bi tej trditvi načeloma pritrdil – Gallusova dvorana je dejansko res bolj polna, čeprav o radikalni spremembi (še) ne moremo govoriti. K pozitivnemu rezultatu pripomore in bo še pripomogla predvsem dolgoročno gledano tudi odločitev SF, da tudi letos ponovi takoimenovani Družinski abonma, ciklus družinskih koncertov, ki je namenjen že otrokom od četrtega leta starosti in je naletel na zelo pozitiven odziv, pa tudi Študentski abonma, ki prinaša štiri koncerte in različnih abonmajev SF, njegova ciljna publika pa so mladi s statusom dijaka ali študenta. Kristalno jasno je namreč, da je treba začeti bodoče abonente vzgajati in pridobivati že v najnežnejših letih – toliko bolj v času, ki prinaša in poveličuje same instantne in karseda hitro prebavljive dobrine, tako v glasbi kot tudi v preostali kulturi in na splošno. V tem smislu sta mladostniški vizija in strategija SF seveda še kako pravilni in potrebni, da ne rečem nujni.

Po drugi strani pa nima Slovenska filharmonija skoraj nikakršnega mednarodnega ugleda ali vsaj prisotnosti (če izvzamemo živi posnetek Iolante z Anno Netrebko za Deutsche Grammophon izpred let). S številnimi tujimi kolegi glasbeniki in/ali avdiofili ter poznavalci klasične glasbe in svetovne klasične scene na splošno sem se namreč širom Evrope, pa tudi v ZDA že večkrat pogovarjal o naših poklicnih orkestrih, pa žal še nihče od njih nikoli ni slišal za nobenega, prav tako noben ni nikoli vključen ali vsaj omenjen v pregledu prihajajoče sezone, ki ga vsako leto v septembrski številki pripravi Gramophone, vodilna svetovna strokovna revija za klasično glasbo, ki izhaja že skoraj stoletje. SF se sicer prek javnih kanalov in profilov rada pohvali, da “se lahko le redki simfonični orkestri na svetu ponašajo s tako intenzivno in dolgotrajno tradicijo, kot jo ima OSF” (Twitter), ali pa da so “Slovenski filharmoniki počaščeni, da se lahko ponašajo z bogato in dolgoletno tradicijo, in se s svojimi predhodnicami Academio Philharmonicorum (1701), Filharmonično družbo (1794) ter prvo Slovensko filharmonijo (1908–1913) ponosno postavljajo ob bok najstarejših orkestrov na svetu.”

SF ima v svojih vrstah mnogo odličnih glasbenikov in posledično operira z velikim potencialom, a da bi/bo iz tega lahko potegnila kar največ, se bo moralo pojaviti in sestaviti še kar nekaj ključnih okoliščin, od katerih sicer na vse ne morejo vplivati ali jih udejaniti sami, najbolj bistvene in pomembne pa vsekakor lahko. Bistveno vprašanje je, če bodo to zmogli vsi akterji: SF kot ustanova, vsi njeni zaposleni, njeno vodstvo in seveda nenazadnje slovenska država kot ustanoviteljica nacionalne filharmonične hiše.

Share