Orkester Slovenske filharmonije

Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 27. september 2019

foto: Darja Štravs Tisu

V sezoni 2019/20 bodo gotovo vsi simfonični orkestri na svetu tako ali drugače obeležili 250. obletnico rojstva enega največjih skladateljev vseh časov, Ludwiga van Beethovna, ki se je rodil 16. decembra 1770, in tudi Slovenska filharmonija (SF) seveda pri tem ni nikakršna izjema. Tokrat smo zato slišali (sicer zelo kratko) Uverturo k baletni glasbi Prometejeva bitja, op. 43, ki pa vsem skupaj res ni služila za kaj več kot zgolj ogrevanje. Glede na to, da v letošnji sezoni SF prav vsak koncert Oranžnega abonmaja prinaša Beethovnovo glasbo, kar je v osnovi pohvalno, mi resnično ostaja neznanka, zakaj ne bi mogli raje slišati katere od bolj znanih, predvsem pa daljših in bolj (iz)povednih uvertur, kot na primer Koriolan ali Egmont. Morda bi kdo argumentiral, da je pričujoča skladba bistveno manj znana in redkeje izvajana ali da gre za uverturo k Beethovnovi edini operi, a komentar bi si v tem primeru prislužil bolj kakšno dvignjeno obrv, kot kakšno resnejšo refleksijo.

Timpanistka Špela Cvikl je imela na odru poleg običajnega prav za Beethovna še komplet dveh baročnih, po izumitelju imenovanih Schnellarjevih timpanov, ki sta za igranje tovrstne glasbe vsled akustičnega vtisa in oddanega timbra bistveno bolj primerna, kot običajni timpani, zato takšna izvajalska odločitev vedno pomembno prispeva k avtentičnosti in muzikalni plemenitosti izvedbe. Izvedba je že bila čvrsta in ritmično precizna, a ji je prav doslednost gostujočega ameriškega dirigenta Stevena Sloana zdaj pa zdaj odvzela nekaj taktov muzikalnosti. Kljub kratkosti (približno pet minut) je skladba sicer prav poslušljiva.

Vse priložnosti, ko z matičnim orkestrom v solistični vlogi nastopi en od njegovih članov, so dragocene, pa čeprav gre za “klasični best of” – že mnogokrat slišane in preigrane skladbe, kar Koncert za rog in orkester št. 2 v Es-duru, TrV 283 Richarda Straussa nedvomno je. Tonaliteta Es-dura je v klasični glasbi pogosto povezana z junaškostjo in zmagovitostjo in ravno rog je idealno in zelo pogosto glasbilo za glasbeno ponazoritev teh dveh kvalitet. Tako ni nikakršno naključje, da so v Es-duru napisani na primer tudi trije Mozartovi koncerti za rog in Haydnov koncert za trobento, pa Beethovnova 3. simfonija (Eroica) in veličastni finale Mahlerjeve 2. simfonije.

Pred orkester je tako stopil njegov solo rogist Jože Rošer, ki je solistični part igral na pamet ter prikazal lep, žlahten in topel ton, ki je nemara najpomembnejša komponenta zvoka tega trobila. Rošer je tako po njegovem odhodu v vrste Berlinskih filharmonikov odlično nadomestil Andreja Žusta, kot je v preteklih sezonah dokazal že na mnogo koncertih in čisto mogoče je, da bo nekoč tudi sam odšel po Žustovih stopinjah, če že ne v Berlinski, pa v kateri drugi orkester. Prav tako bi za rog težko našli idealnejšega skladatelja od Straussa, pomislimo samo na njegove herojske trobilne linije v simfoničnih pesnitvah Alpska simfonija (ki nas maja 2020 prav tako še čaka v Modrem abonmaju) in Junakovo življenje. V drugem stavku je lep solo odigral tudi oboist Matej Šarc, Rošer pa je, ko je premagal nekolikanj odrevenelosti in nervoze uvodne treme, igral z zelo polnim in zaokroženim tonom po celotnem obsegu instrumenta, za katerega znajo biti visoki toni včasih kar notorično problematični. Zelo okreten je bil tudi v živahnem, plesnem zadnjem stavku in spoznali smo, kar je bilo sicer jasno že od prej – da gre za odličnega glasbenika in vsekakor za biser trobilne sekcije orkestra, katerega spremljavo je lepo uredil in odvodil tudi dirigent Sloane, na Rošerja pa so bili na koncu vidno ponosni tudi kolegi iz orkestra, seveda predvsem trobilci. Za dodatek je rogist zaigral še virtuozno Rossinijevo skladbo in s celotnim nastopom tudi pri publiki zasluženo požel veliko navdušenje.

Če sem že omenjal “klasični best of”, v to kategorijo brez sence dvoma spada tudi mojstrovina češkega skladatelja Antonína Dvořáka – kajpada njegova Simfonija št. 9 v e-molu, op. 95, ‘Iz Novega sveta’, skladba, ki jo je leta 1969 na Luno s seboj odpeljala celo posadka Apolla 11 (julija 2019 smo obeležili 50. obletnico te zgodovinske misije), za Orkester Slovenske filharmonije pa je bila ta simfonija paradni konj gostovanj pred dvema in več desetletji; po pričevanjih nekaterih članov orkestra naj bi jo tedaj znali že tako rekoč na pamet. Tako imajo mnogi orkestraši iz tistih časov, ki so člani orkestra še dandanes, na skladbo mešane spomine, saj so je zaradi pogostih izvedb imeli bodisi vrh glave, bodisi jim je še bolj prirasla k srcu. Kakorkoli že, dejstvo je, da je sedaj v Ljubljani že lep čas niso izvedli, zato je bila izvedba na enem od prvih abonmajskih koncertov razveseljujoča. Simfonija je sicer nastala v času, ko je bil Dvořák ravnatelj Nacionalnega konzervatorija za glasbo Amerike, njena krstna izvedba decembra 1893 v znameniti newyorški dvorani Carnegie Hall pa je bila tako uspešna, da se je moral skladatelj po vsakem stavku priklanjati ob silnih ovacijah; to je bil največji javni uspeh njegove kariere.

Intimni uvod je bil odigran lepo, k čemur je precej pripomogla tudi zdaj že legendarna SF-jevska pihalska naveza Kacjan – Šarc – Jenko. Sledil mu je odličen prvi stavek, v katerem so me dirigentova vizija in tempi, ki jih je izbiral, spomnili na legendarni Kubelíkov posnetek z Berlinskimi filharmoniki iz leta 1972, le da se Kubelík v prvem stavku ni odločil za repeticijo, Sloane pa, prav tako dirigent ni varčeval z glasnostjo tutti pasaž, vendar je orkester vseeno obdržal dovolj pod akustično kritično mejo Gallusove dvorane. Uvodni trobilni akordi drugega stavka niso bili idealno nastavljeni (sploh pozavne) niti idealno mehki, je pa bil znameniti otožni solo angleškega roga, ki ga je igrala Melina Todorovska, zelo lep, le na trenutke nemara celo preveč sramežljiv. Sicer je bil stavek lepo izpeljan, le na koncu je šlo pri ponovitvi trobilnega korala z začetka stavka nekaj narobe pri tubi. Skercozni tretji stavek, ki mora biti zelo tekoč in lahkoten, je na nekaj mestih – predvsem tistih bolj solistično izpostavljenih – zazvenel preveč okorno. Vse dobre vtise večera je Sloane povezal v zelo dobro izvedenem in po zaslugi vseh nastopajočih res ognjevitem (con fuoco, kot je predpisal skladatelj) zadnjem stavku simfonije z veličastnim zaključkom.

Za vzpodbuden zaključek pa tole: Gallusova dvorana je bila tokrat bolj polna, kot smo bili na filharmoničnih abonmajskih koncertih vajeni v zadnjih letih. Morda je svoje naredil petkov večer, morda privlačen spored koncerta ali pa – in to bi bil seveda optimalen scenarij – je SF (kot sem omenil že v zaključku prejšnje kritike) dejansko in resnično uspelo pridobiti več novih in obdržati več starih abonentov, kot v preteklih sezonah, koncertu pa je – brez dvoma s kancem nostalgije – prisluhnil tudi bivši dolgoletni koncertni mojster in zdajšnji profesor violine na ljubljanski Akademiji za glasbo Janez Podlesek.

Share