Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 3. oktober 2019
Simfonični orkester RTV Slovenija je v novi abonmajski sezoni 2019/20 dobil tudi novega šefa dirigenta. To mesto je zasedel bolgarski dirigent in oboist Rossen Milanov, ki je z orkestrom sicer sodeloval že pred leti, kot kaže, pa gre za srčnega in prijetnega glasbenika, s katerim bo orkester (upamo) lahko vzpostavil podobno tvorno vez, kot jo je imel z Enom Shaom. Na drugem koncertu nove izdaje abonmajskega ciklusa Kromatika je bila Gallusova dvorana – kot je na koncertih RTV orkestra že kar praksa – solidno polna, poleg koncertnega mojstra Benjamina Ziervogla pa zanimivo ni sedela nobena od obeh njegovih rednih zamenjav (Kana Matsui ali Andrei Provotorov), temveč dolgoletna “druga prva violina” orkestra Marko Fabiani, ki se je sicer upokojil že pred leti, a je na preteklih koncertih orkestra z njim še vseeno dokaj redno honorarno sodeloval, le da običajno nekje na zadnjem pultu prvih violin, tokrat pa je ponovno “napredoval” na mesto “stare slave”. Zanimivo.
Končno smo za uvod koncerta spet slišali tudi slovensko noviteto; Larisa Vrhunc je tokrat prispevala sodobno skladbo Med prsti zven podobe II, ki jo je, kot smo lahko prebrali v koncertnem listu, “oblikovala po strukturi verzov iz zbirke Videnja Andreja Medveda”. V istem odstavku sta bila omenjena tudi Varèse in Boulez; kmalu smo lahko slišali, zakaj. A glede na to, da je skladateljico, kot je pojasnila sama, “bolj kot sama Medvedova pesem vodil premislek o tem, zakaj jo pesem toliko privlači” in da je “tudi pesnik svoje delo ustvaril zavedajoč se zvena (in ne le pomena) izgovorjenih besed”, bi bilo toliko bolj smiselno in zaželeno, da bi bilo besedilo pesmi natisnjeno tudi v koncertnem listu, pa temu žal ni bilo tako. Zanimiv je bil sicer predvsem pogled v sekcijo tolkal, saj smo lahko slišali splash činelo, krotale oziroma antične činele, dežno palico (rainstick) in tremoliranje na glavo obrnjene činele, položeni na opno timpana (tehnika daje zanimiv zvočni učinek, podoben zavijanju vetra in je med sodobnimi skladatelji sicer dokaj dobro znana in priljubljena). Tudi pianist Klemen Golner je z roko segal v notranjost klavirja, pihalci in trobilci pa so s prepihavanjem svojih glasbil prav tako ustvarjali učinek vetra. Fragmentarna skladba poleg omenjenih vsebuje še ostale posebne učinke, ki poskrbijo za barvitost in izzivajo razmislek o tem, kaj in kako je v svoji pesmi zapisal Medved. Aplavz po koncu skladbe je sicer zvenel precej vljudnostno in je takšen ostal tudi, ko se je prišla priklonit še sama skladateljica.
Natanko dva tedna po Drugem pa smo v Gallusovi dvorani lahko slišali še Prvi klavirski koncert v e-molu, op. 11 Frédérica Chopina; zamenjali so se seveda orkester, dirigent in solist. Lepo odigranemu dolgemu uvodu je sledil vstop solista Dejana Lazića – najprej dramatičen, kmalu pa povsem po chopinovsko romantičen. Vse skupaj je brez dvoma zvenelo bolj poslušljivo, kot prej omenjena izvedba SF, ta rezultat pa je bil kajpada posledica sovpada več faktorjev, predvsem same skladbe – Chopinova klavirska koncerta sta kronološko namreč nastala ravno obratno, kot sta oštevilčena, torej najprej drugi in potem prvi – in solista. Lazić je namreč izjemen interpret Chopina, menda pa tudi uspešen skladatelj in kljub mnogim užitkom ob tokratnem poslušanju bi ga veliko raje slišal odigrati lastni Klavirski koncert v istrskem slogu, op. 18 – upam, da morda v kateri od prihodnjih sezon. Zvočna slika je bila predvsem v smislu prezence solista zelo lepa in izbrušena, za kar je seveda poskrbel Milanov, Lazić pa je igral zelo tekoče in izpovedno, a nikakor rutinirano, njegovo tehnično in interpretativno bogato in z globino prežeti igranje pa je bilo čudovito poslušati. Dirigent zna (zdaj že svoj) orkester pohvalno dinamično, agogično in ritmično nadzorovati in skupaj s solistom sta pripravila res lepo izvedbo drugega stavka s tempom, ki je bil zastavljen ravno še dovolj široko, da ni postal prveč razvlečen; slišal sem namreč že tudi bolj sveže izvedbe, ki pa niso nujno tudi boljše. Kar se tiče Chopinove spremljave orkestra, ki zveni precej nedomiselno (kot je dobro znano pri obeh njegovih klavirskih koncertih), je zadnji stavek najšibkejši, vendar pa vsaj klavirski part ne izgubi svoje privlačnosti, kar je Lazić seveda s pridom izkoristil, na koncu pa po velikem navdušenju občinstva, ki ga je na kratko tudi nagovoril, dodal še Scarlattijevo dobro znano Sonato v d-molu, čeprav priznam, da sem sam na tihem upal na katerega od Chopinovih Nokturnov ali Balad.
Za vrhunec koncerta se je Milanov z orkestrom (in brez partiture) smelo lotil Brahmsove izjemne Simfonije št. 4 v e-molu, op. 98. V dolgem prvem stavku je orkester pripravil do lepega, polnega in nekoliko temnejšega zvoka, ki je lepo sovpadel z Brahmsovo skladbo, k njemu pa je pomembno prispevala v prvi vrsti sekcija godal, manj tudi trobil. V glasbi stavka je namesto v koncertnem listu omenjene tragike pohvalno izpostavil prej nekakšno negotovost, a z upanjem na lepšo prihodnost. Sklep stavka je bil izveden zelo učinkovito. V drugem stavku je do izraza spet prišla že omenjena in razigrana godalna sekcija, scherzo pričujoče simfonije pa je res navdušujoč in je bil tako tudi odigran, vtis je pokvaril le preglasen in premalo eleganten triangel, pa tudi štirje rogovi so se mi (pravzaprav večino simfonije) zdeli preglasni, čeprav lahko o Boštjanu Lipovšku zapišem izključno same pohvale. Zadnji stavek je zavoljo zanimive uporabe baročne variacijske oblike passacaglie, ki jo poznamo predvsem od Bacha, najbolj znan in muzikološko obdelan. Slišali smo nekaj lepih solov pihal (predvsem flavte Irene Kavčič), trobila pa so kmalu (spet) postala preglasna za preostanek orkestra – nemara kot opomnik Milanovu, da vsega dela vendarle še ne bo mogel opraviti na prvih koncertih v novi vlogi.
Razveseljivo je, da je Simfonični orkester RTV Slovenija po bivšem kitajskem šefu dirigentu, s katerim so se prav tako odlično razumeli, tudi v tokratnem vodji našel tvornega sodelavca, ki se svoje vloge zaveda in se v njej uresničuje predvsem v smislu primus inter pares. Ko bi le tudi zdaj že kakšnih 15 let nesrečni Orkester Slovenske filharmonije imel takšno srečo s svojimi šefi dirigenti!
