Orkester Slovenske filharmonije

Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 25. oktober 2019

foto: www.enricodindo.com

Drugi koncert Oranžnega abonmaja je letos potekal v okviru oziroma bil del Cellofesta Ljubljana, 10-dnevnega glasbenega festivala, ki se enkrat letno odvije od leta 2016 in je – kajpada – namenjen violončelu ter izvajanju in poslušanju glasbe, pisane za tega elegantnega člana družine godal. Tako je bilo seveda neizbežno, da bomo na koncertu, ki se je zgodil prav na zadnji dan letošnjega festivala, poslušali tudi skladbo za solo violončelo, ki ga je igral italijanski solist Enrico Dindo, sicer dejaven tudi kot dirigent, saj je od leta 2014 šef dirigent zagrebškega Simfoničnega orkestra HRT. Dirigiral je Philipp von Steinaecker, glavni gostujoči dirigent Orkestra SF, ki bo, kot smo izvedeli v času od zadnje kritike, tokrat dirigiral tudi oba tradicionalna praznična koncerta SF, božičnega 22. decembra in novoletnega 1. januarja.

Nadaljujejo se obeležitve 250. obletnice Beethovnovega rojstva, zato smo (kar je sicer seveda nenavadna praksa) tokrat že uvodoma prisluhnili eni od njegovih simfonij – redko slišani Simfoniji št. 1 v C-duru, op. 21, ki jo je Beethoven napisal med svojim 25. in 30. letom. Že ko se je orkester po prihodu na oder posedel na svoja mesta, je bilo opaziti popolnoma drugačno postavitev, kot smo je običajno vajeni; druge violine so na primer sedele desno od dirigenta, kot na primer pri Kleiberju – še posebej, ko je dirigiral Beethovna (na primer legendarni, nepresegljivi posnetek 5. in 7. simfonije iz sredine 70. let z Dunajskimi filharmoniki). Celoten orkester je bil tudi zelo pomaknjen v notranjost dvorane, proti občinstvu. Drugačna postavitev instrumentalnih skupin seveda rezultira tudi v spremenjeni zvočni sliki, katere stopnja intenzivnosti in percepcije je do neke mere individualno slišana, osebno pa mi je brez sence dvoma ljubša in bolj žlahtna, kot sicer ustaljena konvencionalna postavitev orkestra.

Nivo skupne igre orkestra je bil že od začetka bistveno drugačen in je prinesel odličen prvi stavek simfonije, ki jo je Steinaecker dirigiral na pamet. Timpanistka Barbara Kresnik, ki je igrala na čudovita Schnellarjeva timpana, je bila nenavadno zelo “zagrajena” z akustičnimi ščiti, kar pa je bil kljub resda ostrejšemu zvoku omenjenih timpanov, ki seveda daje tudi odlično in zelo jasno artikulacijo, pretiran ukrep. Na istem odru sem namreč s približno istega mesta na prvem balkonu dvorane namreč že poslušal koncert s podobno postavitvijo ansambla in s prav tako baročnim repertoarjem ter istim tipom timpanov, kjer pa se za podoben akustični ukrep niso odločili – seveda brez kakršnih koli negativnih posledic. Eleganca drugega stavka je prišla do izraza predvsem ob dejstvu, da je orkester zvenel drugače, kot smo vajeni – tako, kot vedno znova dokaže, da zna in zmore, če le taktirko v rokah drži pravi človek, pa tudi prispevek koncertne mojstrice (Ana Dolžan) nikakor ni zanemarljiv. Zadnji stavek je bil samo še konglomerat vseh prejšnjih vtisov in Steinaeckerju gre nedvomno zasluga, da je orkester – in Beethovna – tokrat predstavil na novem in boljšem nivoju, kar je ena najboljših stvari, ki so se lahko (še toliko bolj v luči novih nedavnih dogodkov) – Orkestru SF zgodile v zadnjih letih.

V nadaljevanju je nastopil že omenjeni Enrico Dindo in z orkestrom izvedel Koncert za violončelo in orkester št. 2 v D-duru, Hob. VIIb/2, op. 101, ki ga je Joseph Haydn seveda napisal nikjer drugje kot na dvoru Nikolaja Esterhazyja, svojega večdesetletnega dobrotnika. Dirigent je z zasedbo godalnega orkestra s po dvema oboama in rogovoma tudi tu pripravil in izvedel lepo in tehtno spremljavo, solist pa me ni v celoti prepričal, sploh v višjih legah, kjer je imel preozko usmerjen in preveč žičnat ton (v spomin se mi je hote ali nehote prikradlo gostovanje izjemnega Miše Majskega pri SF spomladi 2013 pred odhodom na skupno turnejo), čeprav kadenci na koncu prvega stavka ni bilo kaj očitati. V podobnem duhu je Dindo odigral tudi kantileno drugega stavka, ki pa ji je vendarle dodal tudi lepo noto enigmatične zastrtosti, v tretjem stavku pa bi smeli poslušalci od solista prejeti še nekaj več energije in vznesenosti; ravno ta rakrana je bila skupaj z nekam odbijajočim tonom tista, ki je tokratni solidni izvedbi zaprla vrata do nadpovprečne ali celo odlične. Na koncu je Dindo dodal nič manj kot famoznega Bacha (Preludij iz šeststavčne Suite št. 1 za violončelo v G-duru, BWV 1007; osvežite si spomin z izvedbo prej omenjenega Majskega).

Za Schubertovo Simfonijo št. 9 v C-duru, D. 944, ‘Veliko’, ki je v katalogu skladateljevih del Neue Schubert-Ausgabe (NSA) med simfonijami sicer oštevilčena z zaporedno številko 8, pod katero običajno poznamo dvostavčno Nedokončano, se postavitev orkestra ni spremenila, le zasedba se je seveda spet povečala. V prvem stavku je zvenelo, kot da se je orkestru precej bolj od počasnega uvoda prilegel hitri del (Andante – Allegro ma non troppo), sicer pa se je pozitivnemu simfoničnemu vtisu, ki je ostal še od uvodnega Beethovna, pridružil še lep in homogen tutti zvok, a z občasno preglasnimi pozavnami. Sekcija godal je bila tudi tokrat v odlični formi, še posebej lepo pa so se tokrat z njo dopolnjevala pihala. Navdušujoč zadnji del prvega stavka je že napovedoval vzdušje ob koncu zadnjega oziroma celotne simfonije. V pretežno koračniškem, energičnem drugem stavku sta zablestela predvsem rogista, pa tudi oboista, na izpostavljenih mestih pa smo se razveselili natančnosti in doslednosti. Tretji stavek skozi orkester in avditorij potegne kot piš svežega vetra, se pa (tudi) tu izkaže, da bi lahko Schubert izpustil katero od repeticij – hja, vendar potem pričujoča simfonija morda ne bi bila več dorasla svojemu vélikemu vzdevku. V zadnjem stavku se je – pričakovano – uresničila napoved iz prvega in tako je bil, kot prej pri Beethovnu, le da v bolj maestoznem merilu in s pogostimi citati Ode radosti, tudi ta stavek kulminacija vsega dobrega v tem večeru – in tega ni bilo malo. Res škoda, da Steinaecker nima časa ali volje, da bi za cel mandat prevzel polni položaj šefa dirigenta. Morda pa vendarle kdaj.

Share