Orkester Slovenske filharmonije

Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 7. november 2019

Na tretjem koncertu Modrega abonmaja Orkestra Slovenske filharmonije (OSF), ki se po pogromu Lajovic/Damjanovič spet – in žal tudi tokrat v izrazito negativnem kontekstu –vrača v središče medijske pozornosti, je za taktirko poprijel gostujoči poljski dirigent Jacek Kaspszyk, že “stari znanec slovenskih koncertnih odrov”, kot smo lahko prebrali tudi v koncertnem listu. Kaspszyk je dirigiral na primer že tudi Berlinskim filharmonikom in vsem vodilnim londonskim orkestrom, trenutno pa je aktiven predvsem z domačima orkestroma v Varšavi in Krakovu.

Prvi del koncerta je bil v celoti angleško obarvan – tako z obema izbranima skladbama Edwarda Elgarja, kot tudi s solistko. Pesem jutra (Chanson de matin), op. 15/2 je prijetna in poslušljiva 4-minutna miniatura, ki pa, čeprav je doživljanje glasbe sorazmerno visoko subjektivno, slika prej spomladansko, kot jesensko (jutranje) razpoloženje, saj je za jesen, ki naj bi jo predstavljala, premalo melanholična in pretopla – razen če so Elgarja pri pisanju nemara navdihnile predvsem jesenske barve, ki pa so dejansko res tople. Sam orkester se je tu predvsem ogre(va)l.

Elgarjev Koncert za violončelo in orkester, op. 85 je nekoliko nenavadno pisan v štirih stavkih, gre pa seveda za enega od temeljnih kamnov repertoarja za solistični violončelo, poleg tega je bilo zanimivo v solistični vlogi poslušati isto glasbilo, kot na koncertu poprej. Skladba je letos dočakala stoletnico svojega nastanka, tokratno izvedbo pa smo poslušali res skoraj natanko 100 let po krstni izvedbi z Londonskim simfoničnim orkestrom, ki je bila menda prava katastrofa. Včasih se ob študiju zgodovine klasične glasbe človeku zazdi, da postane simfonična skladba po desetletjih in stoletjih tem bolj uspešna, legendarna in cenjena, kolikor slabši sprejem je doživela ob svoji krstni izvedbi. Pravo veselje pa je bilo prisluhniti, kako je ta legendarni koncert izvedla prav tako britanska solistka Natalie Clein. Fluidnost, ki je v prvem stavku nujno potrebna za njegovo uspešno izvedbo, je lepo uspela, solistka pa je bila poleg tega tudi tehnično vrhunsko podkovana, kar je še dodatno potrdila tudi v zelo posrečeni, gibki izvedbi drugega stavka, v katerem se vse sekcije orkestra sicer niso vselej ritmično strinjale druga z drugo. Kleinova je polno širino in (kljub priljubljenim stereotipom) toplino angleške duše po pričakovanjih prikazala in odigrala v prostrani intimi adagia tretjega stavka, kjer se je na slišano tudi orkester odzval drugače, bolj zasanjano. Zadnji stavek je zmagovita manifestacija skladateljeve vizije z nebrojem lepih trenutkov. Skladbe je bilo prehitro konec, Kleinovo pa bi človek kar še poslušal. Po nekoliko hecnem naključju je za dodatek tudi ona izbrala istega skladatelja in isto skladbo, kot predhodni solist na že omenjenem prejšnjem koncertu.

Od zadnje izvedbe Mahlerjeve Simfonije št. 1 v D-duru sta minili slabi dve leti, tedanja izvedba Simfonikov RTV Slovenija pa je bila predvsem veliko razočaranje in dokler nekdo ne dokaže nasprotno – in to nikakor ne kritiki ali poslušalstvu, pač pa predvsem samemu sebi – trdno ostajam pri že zapisanem stališču, da Mahlerjeve simfonije za predane oboževalce in poznavalce del tega skladatelja predstavljajo takorekoč svetinje zakladnice klasične glasbe, zato je treba o izvedbah teh del poročati še posebej dosledno. Morda je tudi to dejstvo (in z njim povezane mnoge neprizanesljive kritike) razlog, da je število izvedb Mahlerja pri nas po odhodu dveh šefov dirigentov OSF, Emmanuela Villauma in Keri-Lynn Wilson, dramatično upadlo; oba sta namreč Mahlerja rada dirigirala precej pogosto, a bolj ko ne šlampasto in nedoživeto. Kot zanimivost lahko morda omenimo le še dejstvo, da se je tokratni koncert zgodil natanko 138 let od dneva, ko je 7. novembra 1881 sam Mahler v ljubljanskem Deželnem gledališču, ki je stalo na mestu današnje stavbe SF in je pogorelo leta 1887, dirigiral von Flotowovo tedaj priljubljeno opero Martha.

Zanimivo je še, kako se obe ljubljanski orkestrski hiši, tako SF kot RTV, pri izvedbah pričujoče simfonije oklepata oznake ‘Titan’, ki jo je sam Mahler uporabil za zgolj eno ali dve izvedbi skladbe, vsekakor pa nikoli več po tistem, ko je iz simfonije izpadel stavek Blumine. Ob misli na vse zapisano me je bilo tako tudi tokratne izvedbe upravičeno kar malo strah, a ker je vtis naposled seveda vendarle odvisen skoraj izključno od dirigenta, so takšni ali drugačni čudeži seveda vedno mogoči.

Pogosto veliko povedo že uvodni takti s flažoletom godal čez sedem oktav in z veseljem lahko tokrat poročam o dobri in uspešni izvedbi zelo delikatnega uvoda, ki nudi res veliko možnosti, da gre pri izvedbi marsikaj narobe. Temu sta se orkester in Kaspszyk uspešno izognila, le elegance in prelestnosti je bilo še premalo. Soli flavte so me ne vem zakaj spomnili na Kubelíkovo izvedbo z Orkestrom Bavarskega radia, ko je tam še igrala Irena Grafenauer, rogovi pa bi lahko svoj solo še zmehčali in predvsem uglasili. Vrhunec in sklep stavka sta bila navdušujoča!

Mahlerjevi ländlerji so za poslušalca vedno poslastica – če je le tudi izvedba takšna, kot mora biti. Tokratna je bila, tudi ob spretni Kaspszykovi izbiri tempov. V tretjem stavku je uvodni znameniti solo kontrabasa zvenel dokaj razglašeno, prvi vstop tube (podobna zgodba se je kmalu ponovila še s trobentami) pa je bil tako grob, da zanj tako rekoč ni moglo biti drugega razloga, kot da je šlo za dirigentovo željo, odločitev ali toleranco, a karkoli od tega je bilo, je bilo muzikalno zgrešeno. Vse “etnoglasbene” prvine stavka so bile spretno izkoriščene in tudi tako odigrane.

Uvodni del zadnjega, četrtega stavka je bil odigran zelo samozavestno, poleg tega sploh od velikega bobna menda še nisem slišal tako glasnega igranja. Nemara bi kazalo vzeti mehkejšo palico, čeprav dirigent očitno tudi tu pač ni posredoval. Veliki orkestrski aparat polne zasedbe je večino večera deloval kot dobro naoljen stroj, kar se je najbolj očitno in slišno udejanjalo prav pri Mahlerju. Dirigentova vizija je bila prava in spretna, tako kot na primer v tistih taktih zadnjega stavka, ko se prvič, še zadržano in sramežljivo pojavi zmagoslavna téma finala, ki se je pozneje tudi dejansko vzpela v vsej svoji triumfalnosti, tedaj zgolj 28-letni Mahler pa jo je v preostanku stavka tako genialno motivično prepletel s preostankom simfonične motivike in njenih intimnejših epizod. Veselim se torej naslednjega Kaspszykovega nastopa na naših odrih, do katerega bo slej ko prej gotovo prišlo, ob priliki tokratnega pa hvala za – vsaj za slovenske razmere – zelo solidno, nadpovprečno izvedbo tako Elgarjevega koncerta, kot po dolgih letih končno tudi ene od Mahlerjevih simfonij.

Share