KONCERT: Ornette Coleman Quartet – Mondavi Center, Davis, Kalifornija, 20. 11. 2010

Razmišljanje o glasbi in politiki

Pred kratkim sem v Davisu v Kaliforniji, ZDA, šel poslušat Ornetta Colemana s kvartetom. Nastopil je v lokalnem kulturnem centru Mondavi, po strukturi in lokalnem pomenu podobnemu ljubljanskemu Cankarjevemu domu. V polni dvorani so sedeli večinoma ugledni meščani in profesorji ter kopica študentov. Večer je bil zaznamovan s harmonijo protislovij in nasprotij, v družbenem in glasbenem smislu. Vljudno, predvsem, a ne izključno belsko občinstvo je nadvse spoštljivo sprejelo enega izmed ikon ameriške popularne kulture, navsezadnje je pred nekaj leti le prejel Pulitzerjevo nagrado. Pa vendar jih je skromni možakar z druščino uspel zmesti. Aplavzi so bili dokaj zmerni. Če bi igral tako, kot je igral konec petdesetih, ko je povzročil revolucijo v jazzu, bi to bilo danes za običajno občinstvo nekaj povsem razumljivega — avantgardna umetnost, pa vendar nekako udomačena. Množica je bila pripravljena na avantgardo, ampak avantgardo iz petdesetih, ne pa sodobno avantgardo. Ornette Coleman se neprestano razvija, njegova umetnost je vitalna in z njo je šel v svojih več kot petdesetih letih ustvarjanja že skozi mnoge preobrazbe. In ravno to je tisto, kar ga še vedno dela zanimivega in predvsem relevantnega za sodobna ušesa. Po mojem mnenju je Ornette ponovno v obdobju celovite preobrazbe, kar sočasno pomeni tudi ponovno revolucijo v njegovem igranju, tudi navzven, pa čeravno dandanes ni več prostora za velike revolucije.

Jedro Ornettovega ustvarjanja je ponovno akustična mala zasedba, kot na začetku. Pa tudi repertoar je večinoma sestavljen iz njegovih zgodnjih kompozicij in tudi kasnejših standardov (na primer Dancing in Your Head), ki poleg značilne barve Ornettovega saksofona poskrbijo za prepoznavnost in enkratnost njegovega stila. Poleg tega pa je tudi pristop svež, kot je bil svež konec 50-ih let prejšnjega stoletja, vendar na drugačen način. Staro vino v novih sodih, ki sočasno povratno obarvajo staro vino z novim priokusom in z novimi žlahtnimi barvami. In ravno to je po mojem mnenju zmedlo občinstvo: videli in slišali so nekaj prepoznavnega, skorajda klasičnega (v dvojnem smislu, kot prepoznavno kulturno ikono in prepoznavne kompozicije), pa vendar v nekako neprepoznavni formi (to novo Colemanovo obdobje se je začelo že pred nekaj leti, kar smo lahko opazili na primer na njegovem nastopu v ljubljanskih Križankah v sklopu ljubljanskega jazz festivala leta 2004).

In kaj je novega v Ornettovem ustvarjanju? Njegov novi pristop je večplasten. Ne samo zato, ker se dogaja na več nivojih, ampak zato, ker je glasbeno dobesedno večplasten, sestavljen iz sočasno zvenečih nasprotij. Vsa pretekla Ornettova obdobja so bila zaznamovana s precej homogenim pristopom. Njegova glasba je vedno delovala enotno in usklajeno. Glasbeniki so vedno sledili eden drugemu, tako harmonsko in melodično kot ritmično. Četudi je bil Ornettov stil v obdobju, ko je igral s svojo zasedbo Prime Time, nekakšna mešanica funka in free jazza, je ta hibrid učinkoval zelo organsko in enovito. Ornettov novi pristop pomeni odmik od homogenosti k antagonistični heterogenosti, k nekakšni polimodalnosti v najširšem pomenu besede. Ne polimodalnosti v harmonskem smislu (na primer sopostavljanju dveh ali več oddaljenih harmonij ali tonalitet, na primer C-dura in Fis-dura, ki zvenita sočasno, kar je bilo pri njem v manjši meri prisotno že od začetka), ampak polimodalnosti v smislu hkratnosti različnih glasbenih modalitet: atmosfer, filingov, glasbenih stilov ali žanrov, nenazadnje tudi melodij, ritmov in harmonij. Ena skladba s koncerta je bila nadvse zgovorna v tem smislu. Basist je pričel z igranjem Bachove suite za čelo, nakar se mu je Ornette pridružil s svojim tipičnim atonalnim igranjem, Ornettov sin Denardo Coleman na bobnih pa je vse podkrepil z rhythm & blues bobnanjem. In to ni bila izjema. Denardo in Coleman sta ves čas igrala v dveh vzporednih modusih, tako ritmično kot tudi glede dinamike in filinga. In prav tako basist in kitarist. Kot da bi se free jazz razširil iz dvo- v trodimenzionalnost. Če je free jazz prej pomenil sočasno neodvisno igranje v razmeroma homogeni enotnosti, sedaj novi, postmoderni Colemanov free jazz pomeni sočasno igranje v različnih neodvisnih glasbenih svetovih (seveda Coleman tu ni osamljen primer postmodernega jazza). Kot da bi poslušali sodobno razcepljeno človeško dušo ali harmonijo sveta skozi trenje sodobnih družbenih antagonizmov, zakritih z bleščečim leskom liberalne politike in politične korektnosti. Tako se tudi Ornettova nova glasba blešči skozi harmonično disonančnost hkrati utripajoče in navidezno nekompatibilne večplastnosti. Osemdesetletnik zdaj igra manj silovito in v fragmentih, kot modrec, ki uporablja manj besed, da pove več. Ornette nenazadnje veliko razmišlja o paradoksu, kjer imamo na eni strani družbene in rasne razlike in razcepljen svet ter na drugi neizpodbitno, ampak nedosegljivo enakost ljudi (glej na primer letošnji intervju z Ornettom Colemanom na strani http://laist.com/2010/11/01/laist_interview_ornette_coleman.php).

Naj zaključim recenzijo z besedami borca za človekove pravice Ivoryja Perryja, kot jih je povzel George Lipsitz v nedavnem govoru. Ko so intervjujali Perrya in ga ob tem slavili kot nekoga, ki je bil pred svojim časom (“ahead of time“), je Perry odgovoril (zaradi idiomatskosti govora navajam v angleščini): “Ahead of my time? How can I be ahead of my time? This is my time. I’m on time. Maybe somebody else is late!” (glej http://www.greens.org/s-r/41/41-06.html). Ornette Coleman je kot vedno v toku s časom, tako glasbeno kot v svoji družbeni refleksiji. Manj lahko to trdimo za (njegova) občinstva. Pot, ki jo je prehodil od homogenosti do heterogenosti v svojem glasbenem stilu, odraža pot spoznanja od sanj o svobodi, ki jih je Ornette konec 50-ih in v začetku 60-ih let prejšnjega stoletja skozi svojo glasbo ponudil kot model za politiko prihodnosti, do grenkega spoznanja in tudi opozarjanja o prisotnosti in neizbežnosti sodobnih družbenih antagonizmov in sočasnosti razlik, ki se manifestirajo kot navidezne enakosti. Ali pa mogoče ponuja tudi mnogo kompleksnejši model, ki se ga moramo šele naučiti živeti?

Share