Slovenska filharmonija, Ljubljana, 19. januar 2020
Simfonični orkester RTV Slovenija na veselje (po toliko letih že zvestega) občinstva tudi v letu 2020 nadaljuje s prirejanjem takoimenovanih Mozartin, nedeljskega dopoldansko-matinejskega koncertnega cikla s klasicističnim programskim težiščem ter lahkotnejšimi sporedi, primernimi času dogajanja koncertov. Mozartine letos trajajo od januarja do aprila, v vsakem mesecu bo mogoče poslušati en koncert razen marca, ko bosta na sporedu dva, vse koncerte pa sicer v živo prenaša tudi tretji program Radia Slovenija (program Ars), tako da jim je v živo moč prisluhniti prek radijskega sprejemnika ali spletnega prenosa.
Prvi koncert je bil razprodan že nekaj časa vnaprej, kar je najbolj zgovoren dokaz, da Mozartine že leta uspešno ohranjajo svojo priljubljenost; tako naj tudi ostane. Glede na spored je koncert potekal brez dirigenta, vodstvo je bilo v rokah tokratnega solista, violinista Andreija Provotorova, ki sicer v orkestru zadnjih šest let deluje kot namestnik koncertnega mojstra. V tej vlogi je bil tokrat Benjamin Ziervogel, ki je seveda sodeloval tudi pri vodenju in koordinaciji igranja ansambla.
Najprej smo lahko prisluhnili enemu temeljnih kamnov baročnega in siceršnjega repertoarja za solo violino, Vivaldijemu tematskemu ciklu štirih violinskih koncertov z naslovom Štirje letni časi, ki ga sestavljajo koncerti št. 1 v E-duru, op. 8 ‘Pomlad’, št. 2 v g-molu, op. 8 ‘Poletje’, št. 3 v F-duru, op. 8 ‘Jesen’ in št. 4 v f-molu op. 8 ‘Zima’ (koncertni list je izpustil Ryomove oznake RV oziroma Ryom Verzeichnis, ki so po vrsti štirih koncertov 269, 315, 293 in 297). Približno 40-minutna solistična skladb je za solista znaten tehnični izziv, če želi vsa delikatna mesta izigrati res precizno in brezhibno, marsikdo pa o njej razmišlja kot o enem prvih poskusov udejenjanja poznejše programske glasbe, saj v posameznih koncertih in stavkih v glasbeni govorici inovativno in uspešno ponazarja potočke, ptice pevke, veseljaške zabave, poletno nevihto, pastoralno razpoloženje in še marsikaj. Potem ko je Štiri letne čase pred že kar nekaj leti z orkestrom izjemno uspešno izvedel Ziervogel, je zdaj to priložnost naposled dobil tudi Provotorov in jo tudi izkoristil.
Že Pomlad je zazvenela prijetno s posebej lepim drugim stavkom. Spremljava malega orkestra s čembalistom je bila tehtna in vseskozi elegantna, solist pa je s svojim igranjem prikazal učinkovitost in preciznost ruske godalne šole, ki ima vsekakor svojo specifiko, sploh kar se tiče določenih tehničnih prijemov (Provotorov namreč prihaja iz ruskega Krasnojarska in je iz violine diplomiral na Moskovskem konservatoriju). Skupna igra nastopajočih je bila z nekaj drobnimi izjemami (na primer na koncu drugega stavka Poletja) vzorna, nevihta (tretji stavek Poletja) pa impresivna. V prvem stavku Jeseni je bilo slišati, kot da je Provotorovu koncentracija na nekaj mestih upadla, smo pa v drugem stavku slišali lep nastop čembala. Tempo uvoda prvega stavka Zime je bil glede na poznano in pričakovano nekam počasen; Vivaldijev predpis Allegro non molto je bil vsekakor vzet zelo resno (preostanek stavka je potem minil v običajnem tempu, kakršnega smo na tem mestu vajeni), ravno obratno pa je bil drugi stavek (Largo) hitrejši od pričakovanega – čeprav moram reči, da se mi je tu nekoliko bolj svež tempo tokrat prav prilegel. V splošnem smo slišali lepo, uspešno in v celoti poslušljivo izvedbo večne Vivaldijeve mojstrovine, ki tradicionalno požanje odobravanje in topel sprejem publike. Tako je bilo tudi tokrat.
Za drugi del koncerta so se v bolj pisane barve odeli vsi nastopajoči – tako kot glasba, saj smo imeli prej slišanemu Vivaldiju redko priložnost prisluhniti v povsem drugačni, delno prekomponirani, predvsem pa izvirni verziji Astorja Piazzolle z naslovom Štirje letni časi v Buenos Airesu (izvirno Cuatro estaciones porteñas) in če je že bila tovrstna sklaba na Mozartini nepročakovana, je bila s programskega vidika vsekakor smiselna. Argentinski mojster tanga je ciklus napisal v letih 1965–1970, slaba tri desetletja pozneje pa je ruski skladatelj Leonid Desjatnikov pripravil priredbo za solistično violino in godalni orkester ter se s tem, kot je v koncertnem listu zapisala Ivana Čemažar, “neposredneje približal Vivaldijevemu delu, saj je vsakega od Piazzollovih tangov zasnoval v tristavčno delo ter jih s tem približal klasični obliki koncerta hitro–počasi–hitro”.
Učinkovita priredba Desjatnikova glasbi doda dobršno mero barvitosti in jo oplemeniti z domišljeno orkestracijo ter nekaterimi dodatnimi učinki, kot so topot z nogami, tleskanje z roko po telesu kontrabasa ter violinski glissandi. Kot je za Piazzollove tange (in za tango na splošno) značilno in dobro znano, je glasba polna strasti in čustvenih nasprotij ter vsakršnih kontrastov, kar sta tako Provotorov kot spremljevalni ansambel spretno izkoristila. Posamezni stavki (imenujejo se preprosto Pomlad/Poletje/Jesen/Zima v Buenos Airesu) so posejani tudi s kar nekaj citati iz Vivaldija, povsem na koncu pa se pojavi celo odlomek, ki spominja na slavni Pachelbelov Kanon v D-duru.
