Konec leta 2019, v predkoronski dobi, je internet preplavila novica, da bo Bruce Springsteen na vinilkah izdal pet svojih »novodobnih« albumov. To je pomenilo, da gre za albume, ki niso bili vključeni v paketa The Album Collection (pokrivala sta obdobje 1973-1995) in segajo v obdobje po letu 1995, ko je Springsteen spet začel razmišljati o zagonu E Street Banda in novih avtorskih projektih – nove avtorske plošče namreč ni izdal kar sedem let, med 1995 in 2002.
Bile pa so druge izdaje – najprej zbirka Tracks, ki je leta 1998 na štirih zgoščenkah prinašala redke in neizdane Springsteenove (skorajda docela) studijske posnetke in njen dodatek, 18 Tracks, ki je kot izbor za manj premožne izšel naslednje leto na eni zgoščenki, vključil pa tri pesmi, ki jih ni bilo na velikanki. Ta dodatek je tudi prva vinilka v pričujoči zbirki, v času izida precej kontroverzna kompilacija, saj so se nekateri feni, ki so kupili četvorčka, počutili izdane; zaradi treh pesmi so namreč morali kupiti še izbor. Springsteen je kontroverznost preživel in komercialno pri obeh izdajah, veliki in mali, potegnil bolj ali manj kratko. Potem je za promocijo četvorčka vpregel E Street Band in med 1999-2000 šel na dolgo turnejo. Zabeležil jo je na dvojni koncertni plošči Live In New York City (2001), ki je druga vinilka v pričujočem paketu. E Street Bandu se časovna luknja – skupaj niso namreč igrali od leta 1988 – ni kaj dosti poznala, izvedbe so bile energične, tudi proslula American Skin, ki je povzročila grožnje newyorških policistov in koncerti v Madison Square Gardenu, ki so strnjeni na dotični koncertni plošči, so bili nekolikanj napeti. Springsteen na tej »združitveni« turneji, kot so jo poimenovali mediji, še ni na veliko igral mesije, s tem je začel pozneje, leta 2002, ko je izdal album The Rising, tretjo vinilko iz zbirke. Feni so bili ob izdaji dvojne koncertne plošče iz New Yorka nekolikanj razočarani, saj bi raje imeli nov studijski album, a morali so počakati še kakšno leto. Vmes se je zgodil 11.9. in Springsteen je bil klican na dolžnost kot neuradni odrešenik ameriške populacije, vsaj tako pravi legenda. S tem se je začelo tudi njegovo pridigarstvo na odru in konkreten upad nadzora nad kakovostjo gradiva, ki ga je priobčeval; v dobrih starih časih pred dvojčkoma Human Touch/Lucky Town (1992), kjer je bil ta upad prvič na ogled vesoljni javnosti in se je – takrat še – odražal tudi pri komercialnem uspehu obeh plošč, bi se nikoli ne zgodilo, da bi se na Springsteenovem studijskem albumu (z izjemo The River, ki pa je bil dvojni) znašlo kar 15 pesmi, med katerimi bi bilo nujno treba izbrati kakih deset ali kvečjemu dvanajst. Mašila, ki so se znašla na plošči The Rising, so kvarila njeno integriteto, a v splošnem post-septembrskem vzdušju to ni bilo preveč pomembno: album je bil komercialno uspešen, turneja pa tudi. Glavno, da je Springsteen, ameriška dežurna vest, povedal svoje.
Dežurna vest je nato spet povzdignila svoj glas v dober namen leta 2004, ko je prišel čas za vnovično izvolitev Georgea Busha mlajšega. Skupaj z nekaterimi naprednimi kolegicami in kolegi (Bonnie Raitt, Dixie Chicks, R. E. M., John Fogerty …) se je odpravila ozaveščat ljudi, a žal jim ni uspelo – Bush je mandat ponovil, Springsteen pa je naslednje leto izdal nov »solistični« album Devils And Dust, ki je naslednji iz pričujoče zbirke vinilnih ponatisov. Nosilno pesem je igral že na omenjenih koncertih Vote For Change, dodal pa niz »storytellerskih« pesmi, ki naj bi pomenile tretje poglavje njegove pripovedovalske linije, po ploščah Nebraska in Ghost Of Tom Joad. Plošča kot celota ni dosegla umetniške ravni predhodnic, tudi čisto solistična ni bila, a v pesmih, kot je denimo Matamoras Banks in naslovna, je Springsteen še znal pokazati, odkod izhaja njegov ugled. Nato je leta 2006 sliko spet nekolikanj pokvaril z izletom v folk glasbo, ki sicer kot ideja sploh ni bil napačen, namreč zbrati stare pesmi z repertoarja Petea Seegerja in jih na novo interpretirati, obenem pa opozoriti na silno bogastvo ameriške ljudske glasbe. Plošča We Shall Overcome – The Seeger Sessions (2006) je požela odobravanja poslušalcev in kritike, a podpisani je ostal bolj prazen, saj mu ni šlo v račun, čemu se je Springsteen, sicer svojčas prava nevihtna sila pri interpretacijah podobnih repertoarjev (spomnimo se samo na njegovi izvedbi pesmi This Land Is Your Land in Vigilante Man Woodyja Guthrieja), tokrat odločil, da bo igral vlogo vsestranskega poznavalca ljudske glasbe in vsesplošnega tutorja neposvečenih, pri naboru odličnih folkovskih glasbenikov, ki jih je zbral, pa se je odločil za zvočno podobo pijanske irske veselice, ki pesmim s peščico izjem (denimo Pay Me My Money Down) ni storila kdo ve kaj integritetnega. Zasedba, s katero je šel tudi na turnejo in izdal koncertni album Live In Dublin (2007), ki je zadnja vinilna izdaja v današnjem paketu, se je sicer dobro zabavala in igrala kot orkan, a pesmi so zvečine izgubile substanco. Nekatere balade, ki jih je nekoč že izvajal s precej več stamine, denimo naslovna We Shall Overcome, so v novih različicah zvenele krotko in dolgočasno, kot da mu ni kdove kaj do njih, čeprav se je trudil prikazati prav nasprotno.
Tretji paket Springsteenovih vinilnih izdaj torej zajema obdobje, v katerem je njegova avtorska in konceptualna moč začela izraziteje in konsistentneje upadati. Po njegovih nekdanjih standardih bi iz najboljših pesmi z obeh avtorskih studijskih izdaj lahko sestavili eno zelo kakovostno ploščo, a govorimo o obdobju skoraj dvanajstih let. Arhivske in koncertne izdaje so seveda druga zgodba, čeprav se nekateri še vedno sprašujemo, čemu za 18 Tracks ni mogel iz arhiva potegniti izvirne različice pesmi The Promise in jo je raje posnel znova, pri čemer je podrl koncept »arhivskega«. V zbirki tudi ni vinilke The Seeger Sessions, kar pomeni, da spet nekaj manjka, kot pri drugem paketu studijskih albumov 1987-1996, ko so pozabili na Greatest Hits, ploščo, na kateri so bile tudi nove, poprej še neobjavljene pesmi.
