»The Who – s tri tisoč razbitimi kitarami in milijoni škode v hotelskih sobah,« je film o The Who leta 1979 napovedal Ringo Starr. Nova izdaja glasbe iz filma, ki je doživl premiero 14. maja 1979 na filmskem festivalu v Cannesu, se je zgodila ob jubileju – štiridesetletnici. The Who so leta 1979 imeli za sabo domala vse vrhunce kariere, prejšnje leto so izdali album Who Are You, ki je bil sicer komercialno uspešen, a Pete Townshend je imel pomisleke glede turnej, čeprav je turneja leta 1979, prva brez izvirnega bobnarja Keitha Moona, bila uspešna. Že sredi sedemdesetih se je pojavil fen Jeff Stein in ponudil, da o bendu naredi rockumentarec, ki bi lahko služil tudi kot virtualna turneja. Stein je sicer že leta 1971, rosno mlad, izdal knjigo fotografij benda s turneje 1971, Townshendu pa je leta 1975 predstavil idejo o kompilaciji videomateriala; točneje različnih nastopov v televizijskih programih, rockovskih festivalih in podobne reči, ki jih je bilo precej izgubljenih ali uničenih. Townshend je idejo zavrnil, a Stein je začel zbirati gradivo, ne le v svojih matičnih ZDA, pač pa tudi na Otoku in drugod. Ko je bendu nato predstavil delček tega, kar je zbral, so bili takoj za. Tako približno gre zgodba.
In je nastal dokumentarec, ob njem pa tudi dvojni album z nekaterimi pesmimi, ki jih v filmu ni; gre za Entwistlovo pesem My Wife z albuma Who’s Next (1971), v živo zabeleženo v Kilburnu 1977, pa različico pesmi Happy Jack iz proslulega Leedsa 1970 in televizijsko izvedbo I Can See For Miles iz leta 1967. Glasbeni zgodovinarji in poznavalci so takisto omenjali velik zgodovinski pomen vključitve pesmi A Quick One z znamenitega »rokenrolovskega cirkusa« Rolling Stonesov in gostov (1968) – ta koncert je leta 1979 bil še v predalu, prvič so ga predvajali šele leta 1996, DVD pa je izšel 2004; pričujoči album je bil torej prvi vpogled v prispevek, ki so ga takrat fantomskem koncertu dali The Who. Precej gradiva tudi ni prišlo v končno prvo različico filma, denimo že omenjeni nastop v »cirkusu« Stonesov, pa londonska izvedba pesmi Young Man Blues iz leta 1969 in promocijski filmček za pesem Happy Jack.
Ko so si The Who konec avgusta 1978 ogledali prvi osnutek filma, je med njimi še bil Keith Moon; umrl je teden dni po ogledu in bil naj bi precej pretresen nad dejstvom, kako zelo se je fizično spremenil od začetkov benda pa do leta 1978. Album z glasbo iz filma je v ZDA prišel na osmo mesto pop lestvic, postal je celo platinast, medtem ko se je na Otoku nekolikanj slabše odrezal. Kritiška recepcija je bila dobra in je takšna ostala vse do danes, čeprav so nekateri kritiki izrazili pomisleke. Robert Christgau, eden najvplivnejših rockovskih kritikov je imel takrat redno kolumno v listu Village Voice in se je vprašal med drugim, kako to, da so, glede na to, da Townshend velja za tako plodnega in referenčnega avtorja tudi v sedemdesetih, njegove pesmi izbrali zvečine iz šestdesetih, zapisal pa tudi, da je izdaja zanimiva, čeravno so mu bolj všeč studijski izvirniki. A album je dober dokument kariere benda in nadvse zanimiv za zbiralce in kompletiste; če si ob tem ogledate še dokumentarec, ne bo škodilo. Nova izdaja je remasterirana in na svetlo je (če pustimo ob strani jubilej) prišla ravno ob pravem času: The Who so konec leta 2019 izdali nov studijski album, ki se v pesmih precej sprehaja po preteklosti. Preživela je polovica izvirnega benda, podobno kot pri Beatlih. Ta polovica je sicer še precej vitalna – Townshend je pred kratkim izdal roman, ki ga tudi velja prebrati.
