Orkester Slovenske filharmonije

Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 5. marec 2020

foto: Pierre Lidar

Če je bila Gallusova dvorana Cankarjevega doma še ob predhodnem koncertu Orkestra Slovenske filharmonije (OSF) za Oranžni abonma s Fazılom Sayjem, ki se je zgodil teden pred pričujočim koncertom, takorekoč nabito polna, pa je bila situacija na šestem koncertu Modrega abonmaja popolnoma drugačna, saj je koncert zaznamoval en številčno najšibkejših obiskov, kar smo jim bili priča v zadnjih kar nekaj letih. Na tej točki je bila to brez dvoma že posledica grozeče pandemije, ki je do trenutka, ko berete ta zapis, že postala takorekoč edina téma, o kateri beremo, gledamo in poslušamo dan za dnem in že ima tudi zelo težke in daljnosežne posledice tudi v svetu glasbe oziroma umetnosti na splošno, saj je kriza zajela vsa področja človekovega ustvarjanja in delovanja. A naj bo to predmet katerega drugega zapisa.

Orkester, ki ga je tokrat vodil njegov glavni oziroma stalni gostujoči dirigent Philipp von Steinaecker, je koncert pohvalno začel z malokrat izvajano slovensko skladbo. Slavko Osterc je svojo simfonično pesnitev s preprostim in zgovornim naslovom Mati napisal pred natanko 80 leti in z njo tudi sklenil svoj simfonični opus, saj je leto pozneje umrl. Muzikološka in skladateljska stroka se dandanes strinjata o pomembnosti Osterčevega romantično-neoklasicističnega prispevka v slovensko glasbeno zakladnico, Marjan Lipovšek pa je o skladatelju leta 1963 zgovorno zapisal: “Kdor Osterčevega posega v lagodno vzdušje slovenske ustvarjalnosti okrog leta 1928 ni sam doživel, si niti misliti ne more, kako je Osterc učinkoval s svojim modernizmom in kakšen svež veter je zapihal med nami ob njegovem prihodu v Ljubljano.” Ena od skladateljevih bolj znanih in pogosteje izvajanih skladb je sicer na primer Religioso, sicer tretji stavek Suite za godalni orkester.

Steinaecker je orkester postavil drugače – druge violine na svojo desno, kontrabase pa (namesto desno) levo zadaj. Učinek je bil pričakovano akustično prijeten in plemenit! V Osterčevi simfonični pesnitvi, ki je za samo definicijo tovrstne programske skladbe sicer precej kratka, ima pomembno – tudi solistično – vlogo altovski saksofon, sama skladba pa je kljub jedrnatosti vsebinsko bogata in lepo orkestrirana. Glasba se večino časa izgublja v dilemah, kam bi gravitirala, na koncu pa vendarle prevlada svetloba. Glede na vsebinskost in tematiko skladbe sem se ob tej priložnosti spomnil na prvi stavek Ajdičeve 2. simfonije (‘Okno duše’), ki ga je skladatelj prav tako posvetil svoji materi (čeprav naj bi šlo pri Ostercu, kot je v koncertnem listu zapisala Špela Lah, dejansko za zasnovo koreografske glasbe za balet Nezakonska mati, zamišljen po Prešernovi literarni predlogi).

V nadaljevanju koncerta smo prisluhnili Sedmim zgodnjim pesmim (izvirno Sieben frühe Lieder) avstrijskega skladatelja Albana Berga. Omenjeni cikel od prvega do zadnjega samospeva spretno zgradi smiseln dramaturški lok, ki pa je seveda odvisen tudi od izvajalske komponente; tu breme sloni predvsem na sopranski solistki – vlogi, ki jo je tokrat prevzela naša mlada glasbenica Nika Gorič. Ob umirjenem izvajanju orkestra je bila sopranistka ves čas lepo prezentna in je navdušila tudi z brezhibno dikcijo nemških besedil, tako da se je vsak hip dalo jasno slišati vsak zlog. Še posebej je zasijala v tretjem samospevu Slavček, dirigent pa je lepo uredil in odmerjal spretno orkestrirano spremljavo, ki v skladu z intimnim značajem cikla redko seže nad dinamiko mezzo forte. Le v glasnejšem zadnjem stavku Poletni dnevi je orkester Goričevo prvič in na srečo tudi zadnjič dinamično prekril.

Za konec je Steinaecker z orkestrom predstavil svojo vizijo in interpretacijo Mahlerjeve štiristavčne Simfonije št. 4 v G-duru. Skladba, ki je nastala večinoma v Maierniggu prav na prelomu 19. v 20. stoletje je ena Mahlerjevih krajših simfonij, ki je na primer od predhodne Tretje krajša za kar 40 minut in (za skladatelja kar nekoliko nenavadno) terja tudi precej manjši izvajalski aparat, zato jo ima marsikateri dirigent in orkester za hitreje in lažje dostopno – s čimer samo po sebi ni nič narobe, v kolikor se takšno razmišljanje negativno ne odrazi na sami izvedbi. Pri tokratni izvedbi je bil učinek drugačne postavitve orkestra še posebej jasno slišen, in to že takoj od začetka. Zvok je bil namreč žlahtnejši, k njegovi spremenjenosti pa pri tej simfoniji pomembno vpliva tudi skladateljeva odločitev, da je iz nje v celoti izpustil pozavne in tubo.

Prvi stavek je bil lepo uigran in gladko tekoč z navdušujočim vrhuncem in koncem. Steinaecker je simfonijo digiriral na pamet in se tako lahko še bolj posvetil številnim Mahlerjevim detajlom simfonije, v kateri se nepričakovano zasvetijo tudi utrinki skladateljeve predhodne Druge in poznejše Pete simfonije (znameniti uvodni motiv trobente). Glavna atrakcija nekoliko grotesknega drugega stavka je cel ton višje uglašena solo violina (tokratni koncertni mojster Miran Kolbl), tretji stavek pa so zaznamovali lepi soli oboista ter globoka in bohotna dirigentova interpretacija; ta stavek od vseh najbolj spominja na Peto simfonijo, ki jo je OSF z Jamesom Tugglom odlično izvedel v istem času lanske sezone. Za izvedbo zadnjega stavka, ki je napisan za solo sopran in orkester, se je OSF še enkrat pridružila Nika Gorič in pretanjeno ter z enako odličnostjo izvedla “otroško nedolžno pesem o brezskrbnem nebeškem življenju” Das himmlische Leben (v prevodu Pavla Oblaka Ko nebeška nas radost obliva) iz zbirke Dečkov čudežni rog oziroma Des Knaben Wunderhorn; še posebej lep trenutek tu predstavlja sklepna modulacija iz G-dura v svetli E-dur. Goričevo bi si zelo želel slišati tudi v skladateljevi Drugi simfoniji, brez dvoma pa ima mlada umetnica izjemen potencial (in je v tem smislu podobna drugi naši mladi vrhunski sopranistki Mojci Bitenc Križaj, ki je tudi sama že zelo uspešno sodelovala z OSF). Izvedba te “kratke” Mahlerjeve simfonije je tokrat trajala natanko eno uro.

Dodajmo še, da je SF h koncertnemu listu (že na koncertu s Sayjem) začela prilagati všečno zloženko, tokrat naslovljeno “Marec in april 2020 s Slovensko filharmonijo”, v kateri filharmonična hiša v smiselnih sklopih Spoznava, Napoveduje, Predstavlja filharmonike (v prvi izdaji violončelista Ivana Šoštariča ter tenorista Zbora Slovenske filharmonije Igorja Drnovška) in Poroča. Na tem mestu pohvala hiši za dobro idejo in lepo izvedbo, žal pa so in bodo v razmerah, na katere pač ni mogel računati nihče, zelo verjetno odpadle prav vse v zloženki predstavljene in napovedane prireditve in aktivnosti, vključno z napovedanim aprilskim izletom v dolino Tolminke, ki bi omenjena filharmonika, ki sta sicer oba tudi navdušena pohodnika, predstavil v vlogi gorskih vodnikov in vsem zainteresiranim omogočil sproščeno druženje izven formalnega koncertnega okolja.

Kdaj se bo abonmajska sezona OSF – in z njo pravzaprav abonmajske sezone vseh simfoničnih orkestrov na svetu ter običajno življenje na splošno – lahko nemoteno nadaljevala, je v tem času in teh okoliščinah nemogoče uganiti, se bo pa to nedvomno zgodilo v svetu, ki se bo na vseh področjih še dolgo soočal s takšnimi in drugačnimi posledicami neslutene stoletne pandemije.

Share