The Who
Who Are You
Polydor Records, 1978
Plata Who Are You benda The Who je izšla leta 1978. Jaz pa sem živela v Novi Gorici in tako je bila ta plata v začetku osemdesetih let, tam nekje leta 1981, ko sem se začela kot zgodnja najstnica razgledovati naokoli, še vedno v Trgovski hiši.
V Trgovski hiši, značilno modernistično oblikovani, v pritličju stekleni, transparentni, sicer pa betonski, blago brutalistični zgradbi, veleblagovnici za razvijanje socialističnega srednjega sloja, je bilo vse. A ta metaforika dostopnosti in razpoložljivosti blaginje je vendarle imela svoja pravila vidnosti. Plate so bile najprej spodaj v kleti, potem v prvem nadstropju pri beli tehniki, par stojal, dve, tri plošče na bend in to je bilo to.
Dejstvo, da je Who Are You po treh, štirih letih po izidu še vedno bila na razpolago, pove vse o tem, da Whojev prav zares nihče ni poslušal. Tudi v mojem generacijskem okolju ne. Nova Gorica je bila kar precej metalsko mesto, če sploh lahko govorim o kakršnikoli usmeritvi, ali pač zgolj o sentimentu najstniškega odboja. Ob koncu moje osnovne šole se je poslušalo AC/DC, takrat je izšel njihov Back in Black, poslušalo se je Motörhead, njihov Ace of Spades je bil vsepovsod, in potem so tu bili Iron Maiden s Killers. Pankrti z Dolgcajtom. Sošolka je z Eaglesov prešla na Culture Club. To so bile te konture. Bili smo kar izgubljeni.
Toda The Who so v tem najstniškem kaosu, ki so ga vendarle uravnavali generacijski imperativi o bendovskih pravšnjostih, predstavljali nekaj mojega, bili so ena prvih avtonomističnih potez razvijajoče se mlade osebnosti, postali so ena mojih prvih kulturnih izbir, ki se razlikuje od drugih. Za predhodni kontekst je sicer poskrbela Varja, starejša sestra, ni bila njihova fenica, a imela je plato Tommy in na steni plakat Rogerja Daltreyja.
Nekaj tega Tommyja se je očitno naselilo vame. Hodila sem v višje razrede osnovne šole in se torej odločila, da bom prevedla celotno besedilo te rock opere, in tako sem v kuhinji v Ruskem bloku, kjer smo živeli, prevajala in vse je šlo lepo, dokler nisem prišla do točke, ko Ann-Margret poje Tommyju, »Can you feel my temper / Rise, rise, rise, rise, rise!«. Besedila so bila seveda napisana v pesniški obliki, in tako sem glagol »rise«, ki je stal v novi vrstici, spremenila v avtonomno stoječ samostalnik »riž« in dobila prevod, »Mar ne vidiš, kako moja jeza / Riž, riž, riž, riž, riž!« Ampak kaj, zdelo se mi je povsem v redu, iz te kombinacije besed sem brez kakršnegakoli kognitivnega spora ustvarila pomen – in zdaj pišem prav takšne pesmi.
Tega benda se nikdar nisem naveličala. In vsi moji dragi ljudje to vedo. V svoji predlezbični fazi v srednji šoli sem par mesecev hodila z Robijem. Robi je torej nekje izbrskal dvojno plato Quadrophenia, in da bi imela nekaj skupnega, je meni podaril prvo plato, drugo pa obdržal zase. Šele čez mnoga leta, nekje v devetdesetih, ko so začeli plate ponatiskovati na cedeje, sem prvič poslušala drugi del. Za novo leto mi je Nina podarila romaneskni prvenec Petea Townshenda The Age of Anxiety, ki je izšel novembra 2019. Glasbeni, kulturni okus se preko desetletij spreminja, jaz sem se spreminjala, se spreminjam, sprejemam novosti, zavračam novosti, sledim stvarem, jih preskakujem, menjujem razpoloženja in občutja, odzive na družbene probleme in strategije preživetja, živim obdobja sreče in obdobja kolapsov, postajam veteranka življenja, malce šepava sicer. Toda neka ljubezen se nadaljuje brez premora.
Nataša Velikonja (1967) je sociologinja, pesnica, esejistka in prevajalka.
