Faust
The Faust Tapes
Virgin Records, 1973
Včasih je bil dostop do muzike veliko težavnejša zadeva kot pa v današnjem času. V nekdanji državi si dobil sicer licenčne plošče po ugodni ceni, vendar je bil trg zelo omejen. Če si hotel nabaviti ploščo kakšnega obskurnega izvajalca, si do nje prišel največkrat tako, da si jo šel iskat preko meje v nam bližnje trgovine ali pa si komu enostavno dal spisek in bil zelo vesel, če ti je kakšen naslov z njega tudi prinesel. Tako je prijateljica nekoč odšla v Pariz, po vrnitvi me je veselo presenetila z nekaj vinilnimi ploščami, med njimi je bila tudi The Faust Tapes nemške avantgardne skupine Faust. V nadaljevanju bom pojasnil, zakaj se tega naslova še posebno dobro spominjam.
The Faust Tapes je bil tretji album legendarnih Faust in prvi od dveh, ki so ga krautrock legende izdale za angleško založbo Virgin Records, ki je takrat delovala pod vodstvom nadobudnega mladeniča Richarda Bransona, danes velikega finančnega magnata. Kljub temu, da so bili The Faust Tapes zvočno zelo radikalno zastavljeni, gre pravzaprav za povezan, nenaslovljen preostanek eksperimentov in improvizacij s snemanja njihovega drugega albuma So Far, se je album zaradi nizke cene, ki ni presegala cene male plošče, takrat tudi zelo dobro prodajal in prišel celo na britanske lestvice. Faust so s prvimi štirimi albumi postali referenčni bend za eksperimentalno in inovativno muziko, njihov vpliv bo segel še dolgo v prihodnost, a o tem morda podrobneje ob kakšni drugi priložnosti.
Že kmalu zatem, ko sem dal ploščo na gramofon, sem ritual poslušanja prekinil in presenečen ugotovil, da slišano niso The Faust Tapes, prepoznal sem namreč tisti značilni minimalistični začetek s Tubular Bells, prvenca Mika Oldfielda. Plošča, ki je rešila založbo Virgin pred propadom, kar pa mene v tistem trenutku ni zanimalo. Očitno so na založbi pomešali matrice in po nesreči je tako prva stran Tubular Bells pristala na prvi strani The Faust Tapes. Očitno je neki Parižan to kupil, enako kot jaz bentil, potem pa album odnesel v eno izmed second hand prodajaln in zamolčal napako, jaz pa sem jo sedaj dobil na domač gramofon. Jezen, ker sem bil prikrajšan za zvočni užitek, plošča pa niti ni bila tako poceni, sem prekinil Cevaste zvonove in poslušal še drugo stran, ki je bila taprava. To mi je vsaj malo omililo slabo voljo.
Če bi bil vraževeren, bi pomislil na božjo zaroto, davno nazaj sva namreč s sošolcem v eni izmed ploščarn opazila izredno ugodno ceno plošč s klasično glasbo. Na licu mesta je padla ideja, da zamenjava ovitke. Plošče, ki sva jih nameravala kupiti, sva dala v ovitke plošč klasične glasbe, in obratno, ter jih tako nakupila več, kot pa bi jih drugače lahko. Kar predstavljajte si, kako je bil ljubitelj Yes presenečen, ko je namesto priljubljene skupine z njegovega gramofona zadonela Haydnova Šesta simfonija v D duru, čeprav sta imeli obe muziki nekakšen simfo predznak. V primerjavi s tem sem jo jaz Mikom Oldfieldom kar dobro odnesel. Še bolje bi jo, če bi bili Tubular Bells na B strani, takrat mi je bila prva stran Tapes bolj po godu.
Kasneje sem nabavil še dva izvoda The Faust Tapes, najprej vinilno izdajo, takrat prihajajoča nova tehnologija pa je terjala tudi nakup cedeja. A žal na nobeni mojih kasnejših izdaj ni bilo na ovitku izjemne optične umetnine angleške op art slikarke Bridget Riley. Ovitek moje fake plošče je krasil nekdanje stanovanje, ob selitvi pa je plošča spet pristala v njem. Album imam še danes v moji zbirki in nanj ne gledam več kot na nekaj nebodigatreba, jemljem ga bolj kot nekakšno kurioziteto. Strastni zbiralci vinila, javite se!
Bojan Melinc, penzionist Sajeta Teama
