Angel iz Montgomeryja

JOHN PRINE (1946 – 2020)

foto: www.johnprine.com

»Privoščil si bom koktejl, vodko in ingverjevo pivo,« je pel John Prine v svoji pesmi Ko bom prišel v nebesa (When I Get To Heaven), »pokadil bom cigareto, dolgo devet milj!« Po dolgih letih bolezni in neutrudnega nastopanja si jo bo lahko prižgal, nam pa so ostale njegove pesmi, opus, ki so ga cenili Nobelovci in sleherniki, ki je bil oster in empatičen hkrati, nikomur ni prizanašal, a hkrati ni razdruževal poslušalstva. Bob Dylan je besedno spretnost Johna Prina primerjal s Proustom, Kris Kristofferson je v šali izjavil, da »bomo vsi ostali brez dela, če temule mulcu uspe!« in še, smrtno resno: »Če ima bog najljubšega avtorja, je to gotovo John Prine!« Ko so objavili, da je umrl, se je med prvimi oglasil pisatelj Stephen King. In Prinovo delo je odmevalo tudi pri nas.

»Dvakrat sem ga videl v živo,« mi je napisal glasbeni urednik Jane Weber, ko je izvedel za novico, »in globoko se me je dotaknil.« Res je; ko sem kot nadobuden povratnik na ljubljansko komparativistiko jeseni 1999 začel delati na Valu 202 v njegovi oddaji, sva se v pogovorih kar naprej vračala k delu Johna Prina. Od leta 1971, ko je pri založbi Atlantic izdal prvenec s pesmimi, kot so Hello In There, Sam Stone in Angel From Montgomery, je nanizal zavidanja vreden opus iz vseh kotičkov naše vsakdanjosti, razmerij, upanj in strahov. Konceptualne in umetniške moči/koherence prvenca pozneje sicer ni nikoli več zares presegel, a to tudi ni bil njegov namen. Njegov namen je bil, kot je sam povedal, pisati pesmi, ki so spregovorile v resničnem jeziku resničnim ljudem. Eden dveh najznačilnejših predstavnikov čikaške kantavtorske scene – drugi je bil prav tako pokojni Steve Goodman – je pesmi začel pisati na svojih poštarskih poteh: »Raznašati pošto je bilo, kot bi vsak dan bil na poti skoz veliko knjižnico!« je povedal. Vsaj na začetku s pisanjem ni imel težav, pesmi so prihajale kar same, pozneje pa je, da bi se osvobodil spon glasbene industrije, ustanovil lastno založbo in plošče izdajal v lastnem tempu: redkeje, a ko so prišle v javnost, so vedno vzbudile pozornost. Tako je bilo tudi z zadnjo avtorsko, The Tree Of Forgiveness, ki je izšla trinajst let po predzadnji, Fair And Square (2005). »Zaprli so me v hotel v Nashvillu, da sem končno zbral koščke listkov, ki so že leta ležali naokrog!« je povedal. Čemu so pesmi zadnja leta prihajale tako redko? »Saj niso,« je rekel, »le bil sem prelen, da bi jih šel posnet. Zdelo se mi je, da sem ravnokar izdal album, pa je minilo trinajst let!« A ni šlo za lenobo, le tempo je Prine prilagajal zdravju; med letoma 1998 in 2018 je dvakrat premagal raka in imel še vrsto drugih zdravstvenih težav. Ves čas je redno nastopal. Vmes so plošče sicer izhajale, le da antologijske, koncertne ali duetne. Snemal je z bluegrassovsko legendo Macom Wisemanom in posnel dve plošči duetov s »sestrami po peresu«, kantavtoricami in pevkami, s katerimi je bodisi dolga leta prijateljeval bodisi je nanje odločilno vplival. Izdal je svoje zgodnje demo-posnetke in pomagal številnim mladim talentom – eden izmed njih je bil zdaj kultni avtor Todd Snider, ki je sprva delal kot pomočnik pri Prinovi založbi, nato pa si ustvaril zanimivo in pestro kariero zunaj medijskega mainstreama.

Mojstrstvo peresa Johna Prina se je dokazovalo zlasti v prefinjenem humorju in presenetljivih besednih igrah; njegova avtorska specifika je segala tudi ali zlasti na polje medbesedilnosti, denimo v pesmih Everybody, Picture Show, Sins Of Memphisto in Ain’t Hurtin’ Nobody. Znal je ostro pičiti v pesmih o medsebojnih odnosih (All The Best) ali pa je te medsebojne odnose popeljal v globoko in resno ontologijo (Speed Of The Sound Of Loneliness, Far From Me, Storm Windows). Znal je biti samoironičen (Fish And Whistle, When I Get To Heaven, Please Don’t Bury Me), empatičen (Angel From Montgomery, People Puttin’ People Down, Unwed Fathers), odbito angažiran (Sabu Visits The Twin Cities Alone, Come Back To Us Barbara Lewis Hare Krishna Beauregard, Jesus The Missing Years) ali pa tudi neprizanesljivo angažiran (Sam Stone). Znal je pisati s perspektiv, ki jim je bil morda kos zgolj še Dylan, pa še ta se je čudil, ko je slišal pesem Donald And Lydia. Čeprav je veljal za countryjevskega ali folkovskega kantavtorja, se ni bal poseči drugam, saj je javno priznaval, da je velik fan Elvisa Presleyja in celotne izvajalske zasedbe založbe Sun iz Memphisa – tako je konec sedemdesetih posnel »rockabillyjevski« album Pink Cadillac, preslišal slabe kritike (čeprav album sploh ni bil slab, a ker je skočil iz predala, v katerega so ga vtikali, kritikom ni bilo prav) in bil na album ponosen. Ko je ustanovil svojo založbo, je tudi kot avtor vse več sodeloval z drugimi pisci. Če ga je prijelo, je mirno posnel tudi neavtorsko pesem in leta 2005 s svojo izvedbo pesmi Clay Pidgeons javnost spomnil na delo Blazea Foleyja, eno najbolj skrivnostnih avtorskih osebnosti teksaške samohodne avtorske scene sedemdesetih in osemdesetih; nanj sta poprej že opozarjala Willie Nelson in Merle Haggard. In v zadnjih letih je k svoji založbi spet intenzivno privabljal mlade talente. Za zadnji studijski album je pobral vrsto nagrad, decembra 2019 pa še grammyja za življenjsko delo (poleg dveh, ki ju je prejel že prej).

Ščepec osebne note ne bo odveč: John Prine je bil med samospevci za moje avtorsko literarno-glasbeno delo poleg Dylana in Cohena bržčas ključen. Ob poslušanju njegovih pesmi sem spoznaval pomen duhovite, jedrnate, a udarne besede, kar mi je prišlo še kako prav. Prvič sem se z njegovo glasbo srečal že v osnovni šoli, ko je Dragan Bulič v svoji oddaji zavrtel Hello In There, nakar sem poskušal zbrati, kar se je dalo; do njegovih plošč je bilo težko priti, pa sem, ko se je odprl svetovni splet, kar iz njegove spletne trgovine pobral vse, kar mi je manjkalo. Preučeval sem ga, kot sem preučeval Dylana, Cohena in Waitsa, prevedel za celo antologijo njegovih pesmi in ga celo kontaktiral glede pravic. Žal se ni izšlo, a nič zato. In seveda, Prine je vplival name tudi kot kitarist – imel je svojstven, prepoznaven slog, ki mi je bil blizu in njegove prvine sem – kot prvine Cash-pickinga – podzavestno inkorporiral v svoj slog igranja, ki sem si ga kot spastik skozi leta učinkovito prilagodil v svoje namene. Vedno sem imel raje minimalistične kitariste kot postavljaške »drkače« po strunah, pa ne zgolj zato, ker me rokohitrstvo ne fascinira, pač pa zato, ker so tisti drugi (vsaj zame) bolj intimni, nepretenciozni in izrazni. John Prine tako tudi po tej plati zame ostaja virtuoz, čeprav bi se kdo morda temu posmehnil. A naj se; narod naš dokaze hrani in navsezadnje so pomembne pesmi in kaj z njimi (ali v njih) narediš. John Prine se je s svojimi dotaknil mnogih in tudi v prihodnosti se bo ta krog še širil. Angel iz Montgomeryja se je morda poslovil, besede in akordi pa odmevajo. Srečno pot, John, odpočij si in pokádi končno tisto cigareto!

Share