The Cure
Disintegration
Fiction, 1989
Medulin, junij 1991. Začenja se pravo poletje, s prijateljico Mojco preživljava počitnice v bungalovu njene stare mame. Osnovna šola je končana, pred nama so prostranstva jadranskega morja in noči, ki nimajo več policijske ure, svobodni sva. To so časi, ko med obvezno opremo žurerskih odprav (še) ni plastenke vode in telefona, pač pa so steklenica poceni vina, mejkap asortiman (krvavo rdeča šminka – bel puder – črno senčilo za veke) in nekaj, kar je povezano z The Cure. Karkoli. Kaseta, knjiga besedil ali mini fotka Roberta Smitha, izrezana iz revije Bravo. Te svetinje me spremljajo, kamorkoli grem, z njimi sem varna tudi takrat, ko sem vprašana pred tablo ali kadar štopam sama. Z Mojco kmalu najdeva družbo, dve simpatični Zagrebčanki, s katerimi tolčemo slemerje, plavamo gole ponoči in dolgo ležimo na plaži ob pijanih debatah, medtem ko se iz kasetarja na baterije razlega album Disintegration. Tisti zvončki na začetku Plainsong se zdijo kot zvezdni utrinki iz vzporednega vesolja, iznad katerih se nenadoma, veličastno kot Veliki pok, razlije kupolasta konstrukcija bobnov in klaviatur. Katedrala vsega, kar v nas (navkljub dresuri) ostaja čudno in neprilagojeno. Znajdem se v unheimliche pokrajini, kjer je najbrž hladno in najbrž dežuje, kjer veter piha kot da je konec sveta, občutek odzemljenosti se skozi album stopnjuje in povsem vseeno je, ali padamo v globino ali potujemo na konec noči. Ležim na plaži, posledice slemerjev natrgajo pogovore, in ko zaprem oči, se kupola nad mano podeseteri, zanaša jo proti obzorju.
Očitno sva z Mojco nekako našli pot do bungalova, kajti naslednje jutro je stara mama v paniki posegla v najino počasno, zmačkano prebujanje. ‘Vojna je!’ Nemudoma sva spakirali tistih nekaj črnih kosov oblačil, sosed naju je peljal v Pulo na vlak, mislim, da sva potovali sami. Te vožnje proti območju, ki je naenkrat postalo vojno, se spominjam kot razburljive, a neškodljive pustolovščine, kot bi opazovala resničnost skozi nekakšno sito, ki mi je že zaradi tega, ker sem bila kot najstnica praviloma neumrljiva (kar je še posebej veljalo za najstniške pripadnice subkultur), zagotavljalo imuniteto. Sploh, ker sem imela v ušesih slušalke in v slušalkah The Cure, to neprepustno zaščitno opremo. Ljubljana je bila prazna, ko smo prispeli, tudi med bloke v naselju BS3 se je naselil nenavaden mir, poln notranje napetosti. Mame razmere niso kaj dosti ganile, stvari je dojemala zgolj kot metaforo; oče, po poklicu kriminalist na MNZ, je bil že prvi dan vpoklican v Gotenico. Nikdar mi ni uspelo izvedeti, kaj je tam počel, službene skrivnosti je ohranil zase, je pa vselej veliko preklinjal, pil in sežigal vse, kar mu je prišlo pod roke. V naslednjih dneh so se oglašale sirene, a bila sem pripravljena. Takoj po vrnitvi sem namreč iz zidov snela vse The Cure posterje, ki sem jih naročila iz Anglije, jih zložila v star nonin kovček, dodala vse The Cure vinilke, TDK kasete, obe knjigi (tisto z besedili in Ten Imaginary Years), čez pogrnila zastavo z motivom Roberta Smitha, zaprla kovček, ga postavila v predsobo in v miru počakala na alarm. Ko je tulilo in sva z mamo odšli v zaklonišče, sem se vgnezdila v kotu betonske police, se oborožila z najbolj nepriljudnim pogledom, kar jih je, potem pa bingljala z nogami, listala po knjigi, zamaknjeno strmela v fotografije mrkih obrazov na ozadju sive angleške plaže in poslušala Disintegration, dokler pome ni prišla mama in oznanila konca nevarnosti.
Tako sem preživela Slovensko osamosvojitveno vojno.
V zadnji dekadi (in dlje) redko poslušam The Cure. Sestavljajo večino mojega dnk, to mi je dovolj. Kadar jih po naključju ujamem, mi gredo pretežno na živce, saj predobro poznam vsak ton, vem, kdaj se bo melanholija v glasu zvila v eno tistih vitic, s katerimi je okrašenih toliko albumov; izračunala sem, da v tem bendu zame ni več presenečenj. Pa vendar. Pred nekaj leti sem gledala čudni nemški film ‘Toni Erdmann,’ ki me je vse do konca puščal ravnodušno. Morda malo začudeno, a ustrezno distancirano; na varnem. Filmsko dogajanje se je nenadoma ustavilo, kot bi ga kdo odsekal, in pojavila se je odjavna špica skupaj z nečim, kar je zvenelo … znano. Še preden sem se zavedela, me je to ‘znano’ močno udarilo v pleksus, se v trenutku zgostilo v kepo v grlu, me povsem preplavilo in naposled izbruhnilo ven v obliki solz, ki so mi zalile obraz. Kot uročena sem strmela v napise in nisem mogla nehat hlipat. Za ves film nazaj. Za zvončke. Za Veliki pok.
Bila je Plainsong.
Jana Milovanović – Pred obdobjem epidemije koronavirusa dipl. etnologinja/ kulturna antropologinja in vodja projektov, namenjenih ranljivim družbenim skupinam na področju kulture. Med/po obdobju epidemije sprehajalka, zapisovalka in nepokorna državljanka.
