Tom Waits
Heartattack and Vine
Asylum, 1980
Leto 1997 je bilo zame prelomno na več področjih: obeležil sem prvo kantavtorsko petletko, obenem pa sem moral za nekaj časa prekiniti študij komparativistike v Ljubljani in se odločiti, kaj in kako. Izredno sem vpisal nemščino s književnostjo na Pedagoški fakulteti v Mariboru in za dve leti zapustil Ljubljano. V Mariboru sem hodil na predavanja, v jezikovni laboratorij in na honorarno delo prevajalca softvera v City, ko je streljaj stran bila še Svetozarevska ulica. Privajajoč se na novo stanje sem še več časa kot ponavadi porabil za nakup in poslušanje glasbe: Müller in Big bang sta postala moji najljubši mariborski postojanki; to je bila zlata doba cedejev in v obeh trgovinah so imeli izjemno široko izbiro plošč, celo celotnih diskografij posameznih izvajalcev/izvajalk/bendov. Tisti čas je bil čas raziskovanja mesta, odkrivanja novih izvajalk in izvajalcev, širjenja obzorij.
Tako sem nekega večera tik pred običajnim pešačenjem domov na Studence v Big bangu na Glavnem trgu brskal po ploščah; prejšnji večer sem po dolgem času spet poslušal Springsteenov petorni koncertni album in na njem Jersey Girl, pesem Toma Waitsa, ki jo je napisal za tedaj svežo ljubezen, bodočo soprogo Kathleen Brennan. Waitsov opus sem poznal približno, ne poglobljeno, zvečine njegovo starejšo muziko, ki jo je v svoji oddaji občasno zavrtel Dragan Bulič, od njegovega eksperimentalnega obdobja pa zgolj posamezne pesmi. Spominjam se, da je name že kot osnovnošolca naredila velik vtis Waitsova priredba Bernsteinove Somewhere, da mi je bila silno všeč In The Neighborhood in tudi Martha, ki sem jo poznal v različicah drugih. Brskal sem po policah Big banga in pri W naletel na Waitsovo ploščo Heartattack And Vine, kjer je bila objavljena tudi Jersey Girl.
Pa poslušajmo po dolgem času njegovo različico, sem rekel, šel k pultu, kjer so mi dali slušalke in zavrteli pesem. Verjetno je bila kriva kombinacija moje novonastale študijsko-preživetvene situacije, mariborskega večera in kakovostnih slušalk, da mi je sicer preprosta ljubezenska pesem v možgane butnila kot mogočna simfonija, sploh ko je Waits prišel do bridgea, ki ga pri Springsteenu ni: »And I call your name / I can’t sleep at night …« Streslo me je in spominjam se zgolj, da so mi sneli slušalke in me peljali ven na zrak; bil naj bi popolnoma bled in ustrašili so se, da se bom, redna stranka, sesedel sredi trgovine. Ko sem se nadihal in umiril, sem kupil to ploščo in naslednji dan še vse ostalo, kar so imeli Waitsovega – kakih osem plošč, celotno njegovo zgodnje obdobje in obljubili so, da bodo naročili še vse drugo, kar manjka.
V tistem tednu sem prevedel Martho, Jersey Girl in še kakih pet pesmi, kar je leta 2005 po dolgih letih prevajanja povzročilo izdajo antologije mojih prevodov Waitsa pri KUDu France Prešeren. Waits in posebej pričujoča plošča sta torej mogočen opomnik na »moj Maribor« devetdesetih (leta 1999 sem se vrnil v Ljubljano in začel z delom na Valu 202), pa tudi na izjemno subtilnost in mojstrstvo Waitsovega pisanja, s katerim je ustvaril monumentalen opus, ključnega pomena za podobo sodobne avtorske glasbe zadnjega pol stoletja. Da o izjemno zahtevnih, a vedno prijetnih prevajalskih izzivih ne govorim; brez njega bi se kot prevajalec tovrstne poezije izklesal precej pozneje, dolžan pa sem mu tudi za navdihe, iz katerih so nastale nekatere moje najzanimivejše avtorske pesmi tistega časa.
S svojim mojstrstvom je premaknil tudi meje mojega jezika in mojo govorico (seveda s pomočjo preživetvenega faktorja in lastne ustvarjalne sile) pomagal pomakniti iz naivne romantične pisave, kjer sem takrat še zvečine domoval, v ostrejšo, bolj satirično pisanje, obenem pa mi je s svojimi eksperimenti pokazal tudi pot iz šablone »akustična kitara-glas-orglice« v nove kombinacije kantavtorskega izraza. Plošča Heartattack And Vine tako poleg njegovega prvenca Closing Time in albuma Rain Dogs ostaja na vrhu moje waitsovske lestvice.
Matej Krajnc piše, prevaja in brenka. V pisanju in brenkanjih se najraje sprehaja po lastnih ustvarjalnih ravninah, sicer pa od Alexandra Popea do Dylana, od Beatlov do Buldožerjev, od slovenske popevke do bluesa. Ima nekaj avtorskih leposlovnih knjig, nekaj strokovnih, pa košarico prevodov in pehar plošč v različnih kombinacijah, solističnih in bendovskih. Ker poje, menda slabo ne misli.
