Tool
Undertow
Zoo Entertainment, 1993
Naključja so trenutki, v katerih determinist čuti stik z višjo silo, namenom, voluntarist pa zasmehuje noro kombinatoriko, slučajnost, ki ga je omogočila. Še vedno ne vem, kje sem, v spektru med obojim. Undertow je vletel (ne)naključno in pustil neke globje sledi, zaznamoval, bil je pivotal. Pisati o tem je intimno, razgalja, vendar ja – spominjam se nekega dela Beavis & Butthead, ko sta mozoljasti žgoljavi prispodobi za našo generacijo mulcev komentirali nekakšen spot z lutkami … Manjkal je bend. Kje je bend? Ujel sem MTV napis: TOOL, Sober. Orodje, budala. Trezno. Nek drugačen boben, rif, vokal patetike, kvazi-kromatična-progresiva, vse je bilo izven poznanega in tedaj žvečenega. Zanimivo. V Rec-Recu, tedaj še pri Zmajskem mostu, sem poizvedoval, a sem dobil odgovor, da plate nimajo. In tako dvakrat. Tretjič pa sem za dva jurja in pol kupil Undertow ter se ga kot občasni DJ v črnomaljskem MKK namenil predstaviti publiki. Skrajno neuspešno.
Pri šestnajstih letih je bila ta glasba in-your-face šus: zalet v steno, bolečina, čupanje, najstniški norilda in norost. Všečnih par »hitov« se je naglo umaknilo ostalim komadom, vsem se nam je zdelo, da ima ta bend nekaj za povedati, nekaj več, neko pomembno sporočilo. Sledile so analize vsega in skoznje se je odkrivalo nam novo glasbeno estetiko. Careyevi ritmični vzorci, D’amatovi in Jonesovi riffi so bili neka druga »fora«, nekakšne polomljene in dinamične sekvence, nobenih ego-eskapad na solo kitari, nepretenciozno, s skrajnim občutkom. Glasbeno krajino je izpopolnil patetični in dozdevno »šibki« vokal nad suvajočim rifom, basom in ritmom. Slišalo se je kot glas padlega, premaganega, ubogega, umaknjenega. Bil je Maynard pred »uspehom«, vinogradi, umetnostjo, kabalo, duhovnostjo, pred spiralami, pred Puscifer, pred vsem, zaradi česar ga sedaj ne poslušam, ne gledam. Bil je Maynard, ki mi je imel nekaj za povedati. Njegova besedila sem dojemal kot nek izbruh skrajnega racionalizma in uničujočega nihilizma. Butala so v plastično glavo najstnika bolj kot karkoli dotedaj slišanega. Ni bilo triumfalizma, pozerstva, ni bilo ega; še fotke benda ni bilo mogoče najti.
Apostati je takšna plata kazala dokončni izhod, uničila vse argumente za in govorila proti, pa ne na nek všečno vulgarni, »lako prođe«, debilni direktni način. Bistva se je dotaknila na nek »lep« inteligenten, ne vsiljiv, le mestoma direkten in vulgaren način; ni le uničevala stare etike ali zasmehovala moralo, ni ludistično pozersko scala po vsemu brez footnotea. Ne. Keenan te je spomnil, da si smetje, verjameš v smetje in da boš končal kot smetje. Jebi se. Brez opravičila je uničeval svoj in tvoj ego … I have found some kind of temporary sanity in this shit blood and cum on my hands … i’m just a worthless liar, i’m just an imbecil, i will only complicate you, trust in me and fall as well … All i’ve known, all i believed, crumbling images, no longer comfort me … This ground is not the rock I thought it to be … Vzel sem ga resno. Nisem slišal besedil o neki ljubezni, o hrepenenju, o generaciji, o žuru in »provodu«, zadetosti, o nekem fuckoff uporu brez smisla, ravno obratno – teme so bile težke, osebne, kriptične, polne smisla … cavern full of treasures noone has been to … 4O je anus toplejši od vagine, je bil le eden od pomembnih podukov s te plate!
Undertow sem doživel kot kladivo preoblikovanja, plata, ki ji star šestnajst let dopustiš, da ti postavi nova merila, nov odnos, novo estetiko in do nekakšne mere nov smisel. Nov okvir. Nov nesmisel. Zavedno ali nezavedno, na repeat na neštetih dijaških in nato študentskih relacijah Črnomelj–Ljubljana.
Seveda smo šli Tool pogledat: Dunaj, 16. maj 2002. Maynard, v drugi vrsti levo od Careya, skrit zadaj, je spregovoril tam proti koncu koncerta. Nekaj tisoč obskovalcev je za njim ponavljalo non-conformist oath … vsi so ga slišali, nihče pa ga ni razumel. Že spet.
Janez Weiss je navdušenec nad preteklim, bere stare neumnosti, plunka pri broken lock, u$iŁ, beton ltd. Mahlzeit.
