Keith Jarrett
The Köln Concert
ECM, 1975
Leta 1976 se je ustavila moja pianistična kariera. Skozi nižjo glasbeno šolo in pripravnico sem bil dokaj obetaven deček ob klavirju – nastopal, tekmoval, skratka počel vse to, kar se potem nekako pričakuje, da bo tvoj glasbeni joie de vivre. Nekega lepega poletnega popoldneva, v prvi polovici meseca julija (počitnice) pa je bilo tega konec.
Takrat sem si na steklenih nihajnih vratih poškodoval levo roko. Bolj natančno – prerezal sem si notranjo kito palca leve roke in se poslovil od črno-belih tipk in od vpisa v srednjo glasbeno šolo na oddelek za klavir. Ali kot bi rekel Françoise Sagan: Bonjour Tristesse. Uspel pa sem se vpisati na teoretski oddelek – in tako sem se odločil za smer glasbene kompozicije. Zamenjal sem poustvarjalnost za ustvarjalnost. Očitno mi je bilo namenjeno.
Ker je bil to še čas gramofonov in vinilnih plošč, sem v svojem brezupu in mladostni agoniji pač iskal dobro glasbo, ki ne bo tista najbolj trda in znana pianistična klasika, ki bi me vedno znova spomnila na to, kar nikoli ne bom počel. Plate je bilo potrebno uvažati, najti, zvedeti za njih – in kar je še najbolj pomembno – poznati, kaj sploh iščeš. Tako mi je nekaj let kasneje (1979) po različnih čudnih naključjih prišla na pot solo klavirska glasba, ki ni bila Bach, Mozart, Beethoven, Chopin ali karkoli s tega repertoarja. Ob prvem poslušanju tega koncerta me je sezulo in vrglo iz orbite.
O Keithu Jarrettu sem vedel točno toliko, kolikor je on vedel o meni. Natančno nič. Pojma nisem imel, pa me tudi ni zanimalo. Zanimala me je samo njegova glasba. Njegov koncert me je obrnil okoli tako, kakor obrnemo rokavico – iz notri na ven. Sploh prvi stavek, ki ga prilagam kot posnetek s soundclouda – na Youtube boste namreč tale LP album zaman iskali. Našli boste samo slabe replike, ki so jih tja napopali cover pianisti, ki mislijo, da lahko bolje zaigrajo nekaj, kar lahko naredi samo Keith. In to je postala moja pot, moj credo, moja pianistika in moja kompozicija: pianist in komponist v enem, alfa in omega. Samo jaz znam zaigrati svoje skladbe tako, kakor jih znam samo jaz napisati. The End. Govorim vsekakor o tistih skladbah, ki jih pišem za klavir solo in seveda tudi izvajam (kot koncert, recital ali kot del nemega filma). In nekaj teh albumov je že ugledalo luč sveta. A o tem kdaj drugič.
Na ta spomin je vezan še en. Na akademiji sem Keitha Jarretta večkrat omenjal, pa so me kolegice in kolegi, pianistke in pianisti, bolj kot ne preslišali. Nič hudega. Ušesa je napel samo predavatelj, ki sem ga imel za jazz aranžiranje (jazz kompozicijo oz. improvizacijo mi je predaval Janez Gregorc). Ta predavatelj je bil žal že preminuli Jože Privšek. In mi je povedal zgodbo, ki gre takole.
Privšek je študiral na Berklee College of Music v Bostonu. Nekega dne je iz ene od predavalnic slišal, kako nekdo odlično (in neumorno) preigrava biblijo pianistike: Bacha – preludije in fuge, znamenite kompozicije iz zbirke Dobro uglašeni klavir (orig. Das wohltemperierte Klavier). Ko je odprl vrata in pogledal, kdo je tako vročekrven – je tam sedaj mlad, obetaven jazz pianist. Njegovo ime je Keith Jarret, ki danes šteje 74 let. Vadil je Bacha. Ker se tam vse začne.
Prvi stavek tega (Kölnskega) koncerta je (skoraj) moj. Pravzaprav sem malo razočaran, ker ga je pred menoj uspel ustvariti Keith. Če ga namreč ne bi on, bi ga jaz. Potem bi tale zapis o tej neverjetni glasbi pisal nekdo drug, kateremu bi morda moja glasba spremenila življenje. Ampak – hvala Keith. Vsi, ki bodo poslušali njegov Kölnski koncert, bodo razumeli, o čem govorim. Tisti, ki pa ne, pa itak ne razumejo. Še dobro, da se svet vedno deli na ta dva dela.
Mitja Reichenberg je akademski glasbenik komponist in pianist, predavatelj, glasbeni producent in esejist, pa tudi ponosen član uredništva Nova Muska, z opravljenim doktoratom na Filozofski fakulteti v Ljubljani na oddelku za sociologijo. Predava na različnih fakultetah, vse pa se vedno vrti okoli filma, glasbe in vsega s tem povezanega.
