Joni Mitchell
Hejira
Asylum, 1976
Oktober 1985. Osemletna deklica se vpiše v drugi razred glasbene šole, prepričana, da bo kljunasto flavto, ki jo je trpinčila prejšnje šolsko leto, končno zamenjala za klavir, zaradi katerega se je sploh vpisala v glasbeno in ki ji je bil obljubljen že ob vpisu. Tisto prvo leto glasbene bi si najraje izbrisala iz spomina. S kljunasto flavto se nikoli ni uspela zbogati (kakšen dolgočasen instrument!), njena učiteljica za teorijo pa je “prvčke” rada vlekla za ušesa ali namesto po klavirskih tipkah tolkla po njihovih prstih. Živela muzika!
“Ha, letos bo vse drugače”, se je veselila osemletnica. “Letos bo klavir moj!” In tisto pesem, ki jo je poleti napisala na melodijo uvodne špice Pesem ptic trnovk, bo končno lahko zapela ob spremljavi klavirja, kot so to počele resne glasbenice iz televizije. To je njen prvi komad! In mama mora jokati od ponosa, tako, kot joče, ko Ralph iz omenjene serije zapusti nosečo Meggie in odide duhovščini naproti. Z žrtveniško romantično patologijo, ki se v žensko vceplja od rojstva, odraščaš v katoliškem gospodinjstvu, dokler ti Patti ne zapoje: Jesus died for somebody’s sins but not mine, in potem se nebesa prelomijo in hudič rokenrola te s poljubi omamlja na vsakem križišču in poti nazaj ni več. A to je gradivo za kakšno drugo zgodbo. Osemletnica o tem še ničesar ne ve.
Mama jo pusti pred vrati šole, z obljubo, da se ponjo vrne čez eno uro. V naslednjih petih minutah jo učiteljski zbor postavi na trda tla. Klavir je žal zaseden. Svetujejo nadaljno uporabo kljunaste flavte. Torej, še tri leta mučenja. Dekletce reče NE in odkoraka iz glasbene šole, tokrat za zmeraj.
Tako je potrta, da pozabi, da jo čez 55 minut pobere mama. Odloči se, da jo proti domu mahne kar peš, skozi gozd, v katerem se že pošteno daljšajo sence. V temi njena bujna domišljija prikliče strašno Zeldo iz Sokolov (Terrahawks), ki jih tisti čas predvajajo na Televiziji Ljubljana in ki prežijo nanjo izza vsakega debla. Končno doseže rob vasi in potrka na vrata družinskih prijateljev. Mlad študentski par prestrašeni, bledi osemletnici skuha čaj in ji iz samolepilnega kolaža izreže zlato kronico. Na gramofonu prasketa Hejira Joni Mitchell.
Osemletnica, vzgojena v duhu spoštovanja rodbinske dediščine opere in klasične glasbe zastriže z ušesi, saj česa podobnega ni še nikoli slišala. Glasba zveni nenevadno. Vijuga krepko izven osemletnici znanega notnega črtovja in lekcij solfeggia. Deklice še dolgo ne bo zanimal ne jazz ne kojoti ne Jaco Pastorius, a glas intrigantne gospe s črno baretko, cigareto v roki in cesto v trebuhu se zdi mehak, otožen in tolažeč. Kot da zapuščanje ni nujno nekaj slabega. Album vsi trije zbrano poslušajo, nato pa se deklica zave, da jo doma najbrž že pogrešajo. Mama medtem mrzlično razmišlja, koga naj v zvezi z izginulim otrokom pokliče – gasilce, policijo ali zdravnike – ko se osemletnica z zlato krono na glavi in Hejiro v ušesih srečno vrne domov.
Tisti večer, ko sem se po lastni volji odrekla formalni glasbeni izobrazbi ter tekla domov v prepričanju, da me bo zlobna Zelda ugrabila in me spremenila v svojo intergalaktično sužnjo, sem prvič slišala Joni. Tisti večer se je, brez da bi še dolgo karkoli slutila, moje življenje obrnilo v neko povsem drugo smer. Danes sem, kdor sem in kjer sem tudi zaradi osemletnice, ki je istočasno izgubila note in našla Joni.
No regrets Coyote.
Katarina Juvančič je kantavtorica, glasbena kritičarka in urednica dotične rubrike.
