The Stooges
Fun House
Elektra Records, 1970
Uff, zahtevna naloga. Izbrati enega izmed mnogih mojih. Vsak ima svojo zgodbo. A ker sem se pred dobrim letom in pol vrnil v Velenje, sem izbral The Stooges, Fun House. Lahko bi bil to tudi njihov prevenec The Stooges, a ima Fun house zame v zvoku več nevarnosti in iskre norosti mladosti.
Komadi iz Fun House so bili del železnega petkovega ali sobotnega repertoarja v velenjskem mladinskem klubu Stiskarna. V klubu, kjer smo v temi ždeli s pivom v roki in utripali v ritmu glasbe, ki je nisi mogel slišati na radiu. Klub je vodil Tomi Matič, ki me je kasneje tudi angažiral, da sem ob Simonu Hernausu, sošolcu iz srednje šole, tam rolal muziko. Takrat se muzike ni prav lahko dobilo, tako da sem imel najprej ta album posnet na kaseti.
To so bili časi, ko smo si jo takoj, ko je nekdo prinesel LP, CD ali kaseto z novo muziko, glasbeni navdušenci hitro razmnožili. Ampak preden si prišel na vrsto, je včasih trajalo. Ni bilo tako kot danes, ko pošlješ povezavo po elektronski pošti ali kar sam vtipkaš ime izvajalca in album in imaš muziko že v slušalkah. Prav spominjam se razburjenja, kadar sem pritisnil tipko Play na CD predvajalniku in hkrati na kasetofonu Play + Rec. Potem sem sedel zraven, začarano poslušal cel album in z zbranim pogledom nadziral snemanje.
Spominjam se, kako smo se v Stiskarni dvignili izza miz, za katerimi smo sedeli, ali se odlepili od šanka in se postavili pokončno ob zidu, čim bližje zvočniku, kadar smo zaslišali zvoke z albuma Fun House. Začeli smo se zibati kot kakšne alge, ki jih premika tok vode. In kadar nam je bilo še posebej fino, smo se obrnili v steno ter zaplesali z njo. Vsak v svojem kotu. Kako ironično, saj Iggy v prvem komadu Down on the street kriči No wall. Še posebej me je streslo ob komadu Loose. V meni je ob refrenu I’m stupid deep inside vrtelo možganski polovici kot v centrifugi. Besede Because I’m loose, ki so sledile, so samo še poudarile svobodo, ki sem jo lovil v tistih časih. Iggijev krik na začetku T.V. Eye je bil za moje celotno telo kot električni šok, ki me je očistil sterilnosti vsakodnevnega življenja. Včasih sem se ob tem komadu obrnil proti televiziji in ji pel She got a T.V. eye on me. Punc se v takih trenutkih itak nisem upal pogledati, čeprav sem se trudil izgledati nad-samozavestno.
Ne spomnim se, da bi se Dirt ravno veliko rolal, a njegov blues filing je še danes za rezat žile. 1970 je super nadaljevanje 1969 in kot zanimivost eden izmed redkih komadov, ki je nadaljevanje drugega komada v rokenrolu. Saksofon in Iggyjevo kričanje I feel all right stopnjujeta komad v nor stampedo. Naslovni komad Fun House se v času koronavirusa sliši popolnoma drugače in da besedilu novo dimenzijo. Njegova ritmika spominja na butanje z glavo ob zid. Zadnji komad L.A. Blues je bil zame za tiste čase prehud kaos. A danes uživam v njemu, sploh od trenutka dalje, ko me je zadel Brotzmanov free jazz album Machine gun.
Seveda je treba tu poudariti, da brez nore ritmične sekcije Scotta Ashetona na bobnih in Davea Alexandera na basu in odlične kitare Rona Ashetona s to plato ne bi bilo nič. Iggy je vse skupaj le povezal kot se za frontmena spodobi.
Po plesanju s hrbti proti plesišču smo bili Velenjčani znani tudi v ljubljanskem klubu B-51, kamor naju je Tomi, ko sva prišla študirat s Simonom, iniciiral v DJ kletko. Srede so bile nekaj časa rezervirane za rokenrol, lahko bi rekli velenjski rokenrol. Kasneje sem izvedel, kako so se punce smejale naši introvertiranosti in plesom ter nazdravljanju zvočnikom ali steni. A ta ples je bil poklon glasbi in se ni zgodil ob vsakem komadu. Samo ob posebnih. Komadi s plate Fun House so bili med njimi.
Zvok in norost The Stoogies sta, poleg še nekaj redkih drugih bendov, korenito zarezala v takratno velenjsko glasbeno sceno. Njihov zvok je direktno vplival na sveže in mlade divjake Res Nullius, s katerimi smo se družili v Stiskarni. Radi smo rekli, da je Velenje slovenski Detroit. Njihov prvenec smo vsi čakali in tudi dočakali. No one can like a drummer man, izdan pri založbi Stiskarna records, je imel to norost The Stoogies.
In kadar se danes vrnem k plošči Fun house, me ponese, pa ne v nostalgične spomine, temveč me napolni s svojo energijo. Iz vidika izkušenega ušesa, ki vsak dan posluša vsaj nekaj ur glasbe zelo različnih žanrov, njegovo brezčasnost samo občudujem. Vsebuje dramo, hrup, bolečino, norost, jazz, blues, nevarnost, skratka eksplozivno mešanico, ki jo vsakič znova v meni raznese.
Za ekstremne navdušence nad albumom je pred časom izšla tudi razširjena različica z vsem posnetim materialom:
Žiga Jenko je raziskovalec zvočnega obrobja, ki ustvarja pod umetniškim imenom Ž, pred tem pa je deloval v skupinah Rhythm Thieves, Crazed Farmers in oOo. Aktualne muzike: https://noiz.bandcamp.com/
