Mudhoney – Every Good Boy Deserves Fudge

Mudhoney

Every Good Boy Deserves Fudge

SubPop, 1991

Ni to moj najljubši album. Tudi njihov najboljši pravzaprav ne. Se ga pa držijo zgodbe.

Spomeničarji grungea – kakor so težki, umazani, eksistencialistični punk rock iz do takrat pozabljenega Seattla po ustanovitelju založbe Sub Pop Bruceu Pavittu povzeli in potem v modo spremenili mediji – so pred tem albumom izdali še večji klasiki: EP Superfuzz Bigmuff in za tem istoimenski prvenec leta 1990. Da se ne bomo razumeli narobe: Every Good Boy je super plata, polna nabritih garažnopankerskih šusov kot so Thorn, Into The Drink, Shoot The Moon… Tu je otročje spevna, hudomušna popevka Good Enough, pa krasna, za pankrok razmere epska balada Broken Hands. Naslovnica je živopisana otroška ilustracija, ki lepo ponazarja zimzelenega otročjega zajebanta v Mudhoney. Ta nepretenciozni razposajeni pobalin je z zdravo dozo vitalnega humorja in pankovskega sarkazma preživel večino svojih nesrečnih zvezdniških kolegov, od Kurta Cobaina do Chrisa Cornella, ki so se preresno jemali in prehitro izgoreli. To, da se ta album ne more uvrstiti na najvišje mesto, gre pripisati zgolj temu, da sta ob času njegovega izida v moji zavesti že trdno zasidrana tičala omenjena predhodnika, ki sem ju znal na pamet. In za to, da sem, takrat petnajstletni mulc iz notranjske vasi, tako zgodaj prišel do teh biserov takratnega aktualnega kitarskega undergrounda, se moram zahvaliti Ireni.

In Dejanu. Razen tega, da sva oba obiskovala isto gimnazijo, naju s tem hecnim cimrom v štiriposteljni sobi četrtega štuka ljubljanskega internata Tabor, ni povezovalo kaj dosti. On si je okoli vzglavja lepil posterje Julie Roberts, jaz pa sem, prvič po nesreči, potem pa namerno in vse bolj hlastno odvijal kurzor svoje Nordmende radio budilke do 89,3 mHz. Je pa Dejan imel zanimivo sestrično, ki je vsake toliko časa prišla k njemu na obisk. Ime ji je bilo Irena, bila je kar precej starejša od naju in prav tako kot on je prihajala iz Zasavja. Ko je na enem od teh obiskov ugotovila, da sem na pravi frekvenci, se je Irena sama od sebe ponudila, da mi posname še kaj več tovrstne vznemirljive muzike. Začela mi je nositi kasete. Take kvalitetne, kromdioksidne. Nanje je presnela in vestno izpisala komade ter osnovne podatke nekaterih najpomembnejših albumov ameriške alter scene iz preloma 80ih in 90ih: NoMeansNo, Fugazi, zgodnja Nirvana, L7, Dinosaur Jr, Skin Yard, Mudhoney… S tem nesebičnim deljenjem svojih zakladov je Irena odločilno razpihala porajajočo strast nadebudnega najstnika do odkrivanja in širjenja glasbe. In potem je prišla priložnost, da se ji vsaj rahlo oddolžim.

Pisal se 1. julij 1991. Pol leta pred tem sem se prijavil na enomesečni tečaj angleščine v Ameriki. Ključ v naključju je hotel, da je datum odhoda v zakotno mestece McSherrystown v Pennsylvaniji sovpadel s petim dnevom desetdnevne vojne za Slovenijo. Ampak to ni tako pomembno. Pomembno je to, da sem, razen zmedenega občutka dezerterstva, s sabo v Ameriko nesel tudi listek s seznamom novih izdaj albumov, s pomembno nalogo izbrskati jih in prinesti nazaj Ireni. Ampak – v McSherrystownu so bili avtomati za Pepsi in Coke pred vsako hišo, ploščarne pa nobene. Ni bilo druge – nažical sem Dana, glavo družine pri kateri sem bival, da me za poslovilca pelje na izlet v New York. Vse štiri ure svojega edinega dosedanjega obiska v NY sem pretičal v petih manhattanskih ploščarnah, katerih naslove mi je seveda dala Irena. In izbrskal mislim da skoraj vse naslove z dolgega seznama. Takrat so bili v modi cedeji. Nabavil sem lep kup takrat aktualnih izidov. Na vrhu kupa je bila trofeja  – Every Good Boy, ki je na oni strani luže izšel teden dni pred mojo vrnitvijo domov. Dva izvoda pravzaprav – eden zanjo, eden zame. Ni bila mala reč takrat dobiti tako vročo izdajo tako hitro. To je bilo dosti pred Amazonom in malo pred Nevermindom.

Slabo leto kasneje so Mudhoney ta album predstavljali na evropski turneji. Tisto majsko noč pred njihovim koncertom v Gradcu me je zagrabilo vnetje notranjega ušesa. Tako zelo, da sem se sredi noči zatekel na urgenco. A me to ni odvrnilo od neodvrnljivega plana. V jutru po tisti neprespani noči sva s sošolcem Cvetijem že molela palce v zrak proti avstrijski meji. On je se je spoznal na tablete in je bil navdušen nad Trodoni, z rdečim trikotnikom označenimi painkillerji, ki so mi jih ponoči dali na urgenci. Super so se ujeli s poceni rdečim avstrijskim vinom. Jaz na koncertu nisem kaj dosti čutil in slišal, moje načeto uho pa je. In to zadnjič v taki kvaliteti. Every Good Boy v vsej svoji živi distorziji mi je v kombinaciji z akutnim vnetjem in zadeto nezavednostjo odbil nekaj deset procentov sluha. Tako, da lahko objektivno trdim, da mi je pustil neizbrisen pečat. Neslišen pravzaprav.

Slabi dve desetletji kasneje, 19. oktobra 2009, so bili Mudhoney eden prvih pomembnejših svetovnih bendov, ki je nastopil v takrat komaj mesec dni mladem centru Kinu Šiška. Odšpilali so tudi precej vrhuncev albuma Every Good Boy. Tokrat sem imel v ušesih čepe. Mudhoney je v Šiško pripeljala Irena. In za njimi še mnogo vrhunskih bendov. Z Ireno sva v tem času zaradi različnih pogledov na vlogo novega centra šla vsaksebi. Usoda nama ni dala priložnosti, da bi se najini poti spet zbližali. Irena je pred kratkim nepričakovano odšla tja, kamor so pred njo šli največji heroji Seattla. Podobno kot oni, je Irena v svojem okolju zapustila glasno zapuščino, ki za vedno nezavedno vpliva na vse, kar se dogaja v območju neodvisne kitarske scene pri nas.

Eden od sadov te zapuščine bo vnovični obisk Mudhoney to jesen. Če bo le koronina milost dala, bomo vrhunce albuma Every Good Boy Deserves Fudge zopet imeli priliko doživeti na koncertu. Koncertu, ki bo posvečen Ireni Povše – Bubi.

Matjaž Manček je nekdanji grunge fan in glasbeni novinar, občasni glasbenik, začasni vodja glasbenega programa Kina Šiška in projektni manager festivala MENT Ljubljana.

Share