Tindersticks – Tindersticks (II)

Tindersticks

Tindersticks (II)

This Way Up, 1995

dav

Z naslovnice zre moški v napol zašitem suknjiču in beli srajci, z zadnje strani cedeja gledata še dva, v enaki opravi. Če razgrneš priloženi ovitek, zagledaš celoten bend. Nekateri se držijo resno, drugi so nasmejani. Fotograf jih je ujel med pomerjanjem oblek pri krojaču. Z izjemo diskretnega svetlomodrega napisa tindersticks na naslovnici je album v celoti črno-bel. Tako kot glasba. Na trenutke do brezupa temačna, drugič prežeta z lučjo upanja in lepote, toda pod črto otožna. Blue.

V tej brezčasni mojstrovini je petindvajset let po njenem izidu še vedno mogoče odkriti dovolj novega in nenavadnega, da plošča v izboru za Moj album med mojimi osebnimi favoriti pravzaprav nima zelo resne konkurence. Prve ljubezni so pač močne, idealizirane, in včasih trajajo.

Tisto pomlad sem imela 18 let, moje misli pa so zaposlovale priprave na maturo. Prosti čas, kolikor ga je bilo, sem namenjala muski, ki sem jo vrtela tudi v oddajah na Koroškem radiu. Moj glavni vir informacij je bil hrvaški glasbeni časopis Heroina Nova, ki je v aprilski in majski številki objavil recenzijo drugega albuma Tindersticksov, obsežno predstavitev skupine in intervju z njenimi člani. Ne spomnim se več, ali je bil to resnično moj prvi stik z njimi. Zagotovo pa sem si na podlagi teh člankov ustvarila rahlo popačeno fenovsko podobo o »otožnih Angležih v elegantnih, po meri skrojenih oblekah«, ki »spominjajo na The Bad Seeds«, pevec pa na »Leonarda Cohena«.

Ko sem si Dvojko končno prvič zavrtela, me je plošča očarala s svojo temačno atmosfero in zvokom, polnim godal in trobil. Zaljubila sem se v Stuartov božajoči, včasih zamolkel, šepetajoč glas, v popolno kombinacijo popa with a twist in bolj kompleksnih skladb, ki si jih ne moreš kar tako mrmrati sam pri sebi.

Jeseni tistega leta sem se preselila v Ljubljano, kjer sem kmalu odkrila oddajo Alter mozaik na Radiu Študent. Voditelj Janez Golič je redno poročal o novostih, povezanih s Tindersticksi, in vrtel njihove komade, ki sem si jih snemala na kasete. Na kasete pa sem kdaj pa kdaj tudi komu presnela Dvojko, saj je bilo glasbene užitke lepo deliti in se pogovarjati o slišanem.

Tinderstickse sem si dolgo želela videti v živo. Če me spomin ne vara, sem jih tehnično prvič ujela na Dunaju. Ker pa mi je v nabiti dvorani zmanjkalo zraka in sem preostanek koncerta preživela na stolu blizu vrat veceja, za prvo pravo koncertno srečanje štejem njihovo gostovanje v Cankarjevem domu novembra 2003. Dolgoletno čakanje tukajšnjih fenov na svoje ljubljence je tisti večer kulminiralo v glasnem skupinskem vzdihu ženskega dela občinstva, potem ko nam je Stuart s svojim globokim glasom končno zaželel »Good Evening«. Simpatičen trenutek, ki se je za marsikoga med nami zapisal v zgodovino.

Tindersticks so ostali ena mojih najljubših skupin vse do danes. Čeprav so izdali še vrsto odličnih plošč, ima Dvojka v moji poslušalski zgodovini posebno mesto, saj je bila podlaga mojega odraščanja in vstopa v veliki, širni svet. Če že ne ta mesec v Šiški, upam, da se v ne tako daljni prihodnosti ponovno srečamo v živo.

Polona Poberžnik je nekdanja sodelavka glasbene redakcije Radia Študent in avtorica projekta 90’s.

Share