WU LYF – Go Tell Fire To The Mountain

WU LYF

Go Tell Fire To The Mountain

LYF Recordings, 2011

opomba: naslovnica CD izdaje

opomba: naslovnica vinilne LP izdaje

Plata je pomemben fragment moje glasbene zgodovine, ki v meni počiva na varni distanci. Še vedno ne vem, zakaj je točno ta plata name tako vplivala. Gledano širše, ni vredna podrobne pozornosti, meni pa je uglasbila kup nekih občutkov.

Bend WU LYF – World Unite! Lucifer Youth Foundation – je zrasel iz ruševin “madchestra”. Bili so bolj tolpa kot bend in skupnost njihovih belih rutk mi je bila svoj čas v glavi bližje kot pa sošolci na gimnaziji. Njihove komade, moje namišljene himne, ki so opevale ideale bratstva, je vizualno spremljala še spletna stran, ki je bila živa entiteta, brez menija in ni bila nič kaj informativna, z enigmatičnimi kolaži, poslikavami in konstruktivistično poezijo, ki sem jo zbiral in se jebal s tem, da sem jo dešifriral. Skoval sem svoj smisel pesmi, ki so jih prepevali v popačeni angleščini, v slengu in v nekakšnih krikih. “I can’t afford his bail” je postal “I can’t fight this pain” in vsakič sem bil čisto paf ko sem dojel ali prebral, kaj res pojejo in si postopoma potem pel oboje besedil. Izdali so samo en album, odklonili vsa sodelovanja z večjimi založbami, vseeno zasloveli in na koncu razpadli v pičlih dveh letih. In kljub temu so me v tem kratkem času kot snajper uspeli zadeti na razdalji 1500km, v ključnem momentu prebili del moje lupine in ostali z mano vse od takrat.

Če sta neko glasbeno kontinuiteto konec mojega prvega desetletja presekali Chocolate Starfish And The Hot Dog Flavored Water Limp Bizkit (2000) in Americana The Offspring (Columbia, 1995), je njuno mesto deset let kasneje zasedla Go Tell Fire To The Mountain. Po spominih sodeč so dramatični časi mojega odraščanja s to plato dobili svoj “soundtrack”. Zaradi nje se vračam v ta leta in tuhtam, kako smo junci in junice rastli z muziko. Kaj smo iskali v njej in kako smo jo poslušali. Nimam pametnih odgovorov, ampak precej se strinjam z marsikaterimi poantami Polone Poberžnik iz komentarja na raziskavo Maje Breznik in Lidije Kreizner-Radojević v knjigi Posebni skepticizem v umetnosti (Sophia, 2011, glej str. 119-134). Poslušanje muzike je bilo zame dolgo časa precej nedružaben dogodek. Bližino do benda sem delil samo parkrat. Enkrat celo na koncertu v Parizu, kjer bi me raztrgalo, če se ne bi držal ograje. Sicer sem plato nabijal v avtu iz mojega iPoda, na slušalkah na avtobusu ali doma v kopalnici. Bolj važno mi je bilo, da so komade spremljale močne abstraktne podobe, zrcala moje najstniške dobe, kot da bi zanjo navdušil še koga.

Na album sem naletel na presečišču tradicionalnega medija (glasbene revije) in interneta, v času (~2011) ko sem se še pobrigal na zgodovino. Nisem iskal konteksta, ampak naslednjo stvar, ki jo bom lahko poslušal “na repeat”. Preskočil sem rubriko ponovnih izdaj in intervjujev in šel direktno na recenzije (bil sem naročen na revijo Q). Fiksiran sem bil na Anglijo in ZDA, Arcade Fire so bili zame pionirji indie rocka, punk je pri meni prišel ravno do Yeah Yeah Yeahs, Nicolas Jaar je bil pa umetnik; brez debate, pika konec. Bil sem naiven, a zahteven in po svoje iznajdljiv brskač, osredotočen na albume, izmed katerih sem mnoge vzljubil skozi posamezne komade. Ni bilo šanse, da bi mi nekdo prinesel mojo naslednjo najljubšo ploščo za darilo. Tudi album Go Tell Fire To The Mountain sem vzljubil kot pirat; vinilko sem kupil, ko me je norija že popuščala.

Poanta, zakaj izpostavljam to plato, je mogoče ta, da je v moji adolescenci (in verjetno še komu v generaciji) vzbudila neke nove strasti in neke ideale. Slabih deset let nazaj bi se čisto iz veselja tepel zaradi te muzike (in ne za Beach House, Bon Iverja, The Antlers in podobne). Danes je bebav podpis pevca, ki sem ga ujel pred koncertom, nekje izgubljen tako kot člani benda. Mene je najprej spremenil nov dotok muzike, ki so jo poslušal starejši diletantski kolegi, nedolgo za tem me je v času faksa malo prizemljil študij sociologije kulture (s čimer se je moja pozornost usmerila iz sedanjosti v preteklost), širino pa je hitro začela zapolnjevali vsebina tako ali drugače povezana z Radiem Študent, ki sem se mu priključil leta 2014. V zadnjih šestih letih se mi je temeljito spremenila izkušnja poslušanja glasbe. Stara ušesa sem izgubil, marsikaj pa seveda ostaja. Nekako me pomirja, da se ob ponovnem poslušanju plate spomnim teh občutkov in da se še vedno lahko potopim v te presladke kitarske linije, ta tečen koračniški ritem pa prepoln zvok orgel in zapuščene cerkve, ki jo lahko poslušam od daleč.

Andrej Pervanje je aktualni vodja fonoteke Radia Študent, sovoditelj radijskih oddaj Idealna Godba, 100 decibelov ter Hiljadu Decibela in član benda Balans.

foto: Izak Kermc (kliknil v Klubu Gromka 24.9.2019)
Share