Deep Purple – Made in Japan

Deep Purple

Made in Japan

Warner Bros, 1972

Čeprav sem klarinetist, ki je končal srednjo glasbeno šolo in sem poleg tega igral tudi pri folklornih skupinah, pihalnih orkestrih ter narodno-zabavnih ansamblih, sem gimnazijska in univerzitetna leta preživel kot metalec. A še preden me je v ta žanr kot prvi popeljal album Metallice …And Justice For All, ki sem ga poslušal na avdio kaseti, sem se navduševal nad hard rockom. In Jimijem Hendrixom. Skratka, za moja ušesa je morala kitara imeti »mesnato distorziran« zvok. In ta je prvič pobožal moje stremence, kladivce in nakovalce prav z živim albumom britanskega »globokega škrlata«.

Posnetka njihove koncertne turneje po Japonskem ni bilo med zbirko vinilk mojega očeta, ki je v marsičem vplivala name. Tako kot je on zbiral LP-je, sem jaz CD-je. In ker so v očetovi zbirki vse mogoče zvrsti – od klasike, jazza, narodnozabavne glasbe, popa, do rocka – se tudi sam žanrsko ne omejujem več. Nazaj k Made in Japan. Bil sem v sedmem razredu osnovne šole, ko je oče tole plato prinesel iz knjižnice in jo vtaknil v Samsungov glasbeni stolp (ki dela še danes!). Gumb za glasnost je obrnil tja čez sredino in nastavil na tretjo skladbo po vrsti. Smoke on the water ali lakmusov papir za to, ali je kaj rokerja v človeku. Še večji pokazatelj, kam me bo težka glasba popeljala v prihodnjih letih, je bilo moje navdušenje ob uvodni Highway Star. Začetni riff, potem hrup bencinskih motorjev, ki ga ponazarja grmenje vseh inštrumentov, nadalje solaže, da ne govorim o jeklo prebijajočem glasu… vse to nakazuje zametke (takrat) nastajajoče glasbene zvrsti, zato ni čudno, da so dokumentarec, ki so ga o skupini posneli leta 1991, poimenovali Heavy Metal Pioneers. Odprtih ust sem ostal tudi pri Child in time, kjer sem se za Iana Gillana spraševal, kako je mogoče, da moški poje tako visoko, čeprav ni kastrat.  Bobnarski solo na Mule ostaja ideal, ki ga za moja ušesa ni dosegel nihče na brezštevilnih metalskih koncertih, ki sem jih obiskal do zdaj, čeprav je imel Ian Paice baterijo, ki bi jo glede na sodobne lahko primerjal s piskri in pokrovkami. V splošnem pa bas Rogerja Gloverja v kombinaciji z omenjenim bobnarjem nudi tako trdno osnovo, da se kitarist Ritchie Blackmore in klaviaturist Jon Lord z lahkoto bahata s svojim mojstrskim znanjem igranja na njune inštrumente.

Ko sem v začetku septembra 1996 opazil plakat, da bodo 13-tega dne omenjenega meseca, Deep Purple nastopili v Izoli, sem s tem ves navdušen seznanil očeta, kjer pa je sledila ledeno hladna prha: »Ne bo šlo. Gimnazijo in srednjo glasbeno začenjaš. To je veliko bolj resno delo od osnovne šole.« Pa ne vem, če je bil to edini razlog. V naši družini pač ni bilo denarja za luksuz, ki bi ju za modra ovratnika pomenila nepotrebna pot v Izolo in dve vstopnici za koncert. Približno poldrugo leto pozneje mi je namreč dovolil na Iron Maiden v München, kar sem si pokril s štipendijo. Ampak to je že druga zgodba.

Gregor Budal je klarinetist in pevec skupine Jararaja, po poklicu pa politolog, ki pripravlja in bere poročila na nacionalnem radiu.

Share