Happy Mondays – Pills ’n’ Thrills and Bellyaches

Happy Mondays

Pills ’n’ Thrills and Bellyaches

Factory, 1990

In memoriam Dragan Tomašević

Happy Mondays so bili v krogu mojih prijateljev totalni hit. Spomnim se, da smo pri Denisu včasih ure čakali pred televizorjem, da uletijo. Bili smo malček premladi, da bi ujeli njihove prve plate (resnici na ljubo se nam niti sanjalo ni o njih), a ko so udarili njihovi videospoti s tega albuma, smo bili takoj navlečeni. Jaz še posebej. Happy Mondays so mi takrat pomenili takorekoč vse, ne da bi poznal 80% njihovih komadov.

Ko danes gledam nazaj, v bistvu to niti ni tako nenavadno. Bili so namreč idealen bend za najstniškega ljubitelja plesne štance, nove romantike, punk-rocka in alternativnega rocka, ker so kljub narkomaniji, kletvicam in ostali punkerski drži delali vse, da bi folk na njihovo musko plesal. Ne samo dekleta. Vsi! In to je bilo odrešujoče. Končno je prišel mimo nek “disko” bend, ki je dovolj popularen, da ga vrtijo na MTV in ga torej poslušajo tudi punce, obenem pa dovolj punkerski, da se nad njihovim špricanjem heroina v nožne žile zgraža moralna večina.

Ko je tole čudo izšlo, sem že na polno zbiral vinilke. Kakšno leto ali dve pred tem sem kot smrkav srednjšolec nekako nabavil gramofon in začel hoditi v Škuca in/ali Vinilmanijo po musko. Prvič, po tisto, ki je bila za glasbeno izobrazbo nujna, torej t.i. stari rock s Hendrixom na čelu. Drugič, takšno, ki je bila na takratnih pop lestvicah zame “alter”, tj. razne Cure, Sisters of Mercy in The House of Love. In tretjič, tisto, ki sta jo izmenjujoča se prodajalca Bojan in Dragan poslušala, ergo bolj post-punkerske, eksperimentalne in krautrockovske zadeve. Včasih sta mi tudi kaj predlagala, če sem se ju seveda upal vprašati za nasvet. Kajti takrat so se mi prodajalci vinilk zdeli zelo resni zvezdniki, ki so vsak dan na telefonu z Laibachovci, ti so pa itak na “ti” z Depechi. In več od tega takorekoč ni bilo.

Zato je bilo še toliko bolj čudno, da te plošče pri njima nisem mogel najti. Bil je sicer CD, ampak, halo!, kaj mi bo CD!? Ti so takrat začeli svoj prepričljiv vzpon na vrh tudi pri nas. Toda meni za cedeje ni bilo mar, ker sem ravnokar postal polnopraven član Svetovne zveze zbiralcev gramofonskih plošč! In do tu sem prišel z muko preštevanja vsakega dinarja žepnine. Ta je bila seveda bolj kot za plošče namenjena za sendviče, ampak dokler je bila šola v redu, doma nikoli ni bilo debate, od kod prihajajo vse te vinilke.

Albuma Pills ’n’ Thrills and Bellyachesna gramofonski plošči v Ljubljani ni in ni bilo. Nekaj tednov sem redno hodil spraševat k Bojanu in Draganu, pa k Metalki v prodajalno Croatia Records in še v kakšno drugo najbrž, a na voljo je bil le na inferiornem nosilcu. Mladoletnemu fanatiku mi torej ni preostalo drugega, kot da vinilno različico najdem kakor vem in znam. Naročilo iz tujine je bilo predrago, Trst pa preblizu. Za bus se mi je seveda zdelo škoda denarja. Zato sem štopal.

Glede prečkanja meje in carine nimam ničesar za poročati. Še vedno se ne spomnim ne vožnje tja ne vožnje nazaj. V spominu imam samo tisti trenutek, ko sem se zazrl v leseno korito pod črko H in – zvis, plošče ni bilo!

Saj se hecam. Itak, da je bila. Trst ni razočaral. Pills … je bil naš!

Gregor Bulc je svobodni raziskovalec in direktor zavoda Urbana Vrana, ki organizira glasbene izlete po Sloveniji in urbane ture po Ljubljani. Na Fakulteti za družbene vede je doktoriral iz komunikologije, na London School of Economics pa magistriral iz človekovih pravic. Ustanovil in vodil je mladinski kulturni center Zakon na Vrhniki.

Share