Lobi Traoré – Rainy Season Blues

Lobi Traoré

Rainy Season Blues

Glitterhouse Records, 2010

Dobri dve desetletji je tega, odkar so leta 1998 v Križankah istega večera na festivalu Druga godba nastopili Malijci Nahawa Doumbia, Boubacar Traoré in Habib Koité & Bamada. Nekaj malega sem o glasbi iz Malija vedel že prej, navsezadnje je bil album Talking Timbuktu, ki sta ga posnela Ali Farka Touré in Ry Cooder, eden prvih albumov, ki sem si jih kupil (s prvim novinarskim honorarjem, če me spomin ne vara). Kar veliko sem ga poslušal, vendar se je nekaj v meni premaknilo šele tistega toplega, zgodnjega junijskega večera med koncertom Boubacarja »Kar Kar« Traoréja. Večji del koncerta Nahawe Doumbie sem zamudil, Habib je bil dober pop, Boubacarjeva otožna, istočasno žalostna in ne nesrečna, repetitivna glasba pa me je očarala.

Dobrega pol leta kasneje je Druga godba v Ljubljano pripeljala še enega Malijca – kitarista Lobija Traoréja. Okoliščine okrog koncerta skoraj ne bi mogle biti bolj drugačne od skoraj poletnega večera v Križankah. Klub K4 ga je gostil v mrzli februarski noči, v kateri je nametlo 20, mogoče celo 30 centimetrov snega, a ko sem prek njega s svojo škodo favorit vijugal domov, je v meni dozorel načrt, da se grem iz prve roke prepričat, od kje prihaja ta glasba. Do konca tedna sem imel letalsko karto, novembra odletel v zahodno Afriko prvič in nato v naslednjih letih še večkrat, tako v Mali kot v druge zahodnoafriške države. Zanimanje za tamkajšnjo glasbo in glasbenike je samo raslo in ker sem vmes začel študirati tudi etnologijo in kulturno antropologijo, sem glasbenike začel tudi iskati, jih obiskovati na koncertih in domovih, se z njimi pogovarjati in sem ter tja o tem kaj napisati.

Lobi Traoré se mi je dolgo izmikal: sogovorniki niso vedeli, kje živi, ali še nastopa in kje, dokler mi ni januarja 2008 nekdo namignil, naj preverim v nočnem klub Djembe. Sprva je kazalo, da ga tudi v temačni, zakajeni, skratka čudoviti špelunki ne bom našel, saj je ura že prešla polnoč, ko je igral samo hrupen bambarski bend, nato pa se je ob šanku pojavila kitara, za njo pa nizkorasli čokati glasbenik, katerega inštrument je zaradi njegove pojave deloval ogromen.

Odigral je samo tri pesmi, saj menda sploh ni nameraval nastopati, ker da se slabo počuti in je bolan. Tako sem ga vsaj razumel, saj angleško ni govoril, francosko pa približno tako slabo kot jaz. Ko sem posneti intervju predvajal dvema prijateljema, ki tekoče govorita francosko, sta mi ga dešifrirala vsak rahlo do pretežno drugače, ampak nekaj stvari se je, poleg ne najboljšega zdravja, vseeno izkristaliziralo: da igra bolj ali manj samo v Bamaku, pa še tam je bilo vse manj in manj klubov, da ima veliko nove glasbe, vendar ne tudi založbe, ki bi mu omogočila snemanje in vrnitev na evropske odre.

Tiste dni je bil po naključju v Bamaku tudi Chris Eckman, ki je snemal album s svojo skupino Dirtmusic. Tudi njemu je v naslednjih dneh, ko sem šel sam na sever v rojstni kraj Alija Farke Touréja Niafunke obiskat Afela Bocouma, uspelo v Djembeju slišati Lobija Traoréja. Še več, dan kasneje je Lobi prišel v studio Bogolan in zaigral na dveh komadih Dirtmusicovega albuma BKO. A hotel je več. Svoj avtorski album.

Chris in Lobi sta prek elektronskih sporočil ostala v stiku do naslednjega poletja, ko se je Chris vrnil v Bamako producirat album Tamikrestov, v studio pa je prišel tudi Lobi, ki je razumel, kot da bodo posneli njegov album. To sicer sploh ni bilo v načrtu, a Chris in solastnik založbe Glitterhouse Records Peter Weber nista hotela uničiti Lobijevih sanj. Ker so s Tamikresti snemanje že končali, studio pa je bil na voljo še en dan, sta ga povabila, naj posname svoj akustičen material. Prišel je zgodaj in snemali so štiri ure brez premora. Po kosilu se je Lobi poslovil, saj je šel igrat na poroko svojega sorodnika. Po njej ni mogel nazaj v studio, saj ga je isti večer čakal še klubski špil v Djembah. Že naslednji dan sta se Chris in Peter vrnila v Evropo. A Rainy Season Blues je bil že posnet – prav nič mu ni bilo treba dodati – in, na kar bom vselej ponosen, na njem je tudi zahvala za moje posredovanje med glasbenikom in producentom.

Album je izšel septembra naslednje leto, ne da bi Lobi material z njega kadarkoli odigral pred občinstvom. 1. junija bo minilo natačno deset let, odkar je, kot je njegovo slovo opisala Chrisova prijateljica, »povedal svojo zgodbo in se spremenil v zlato.«

Rok Košir se je z glasbenim poslom srečal med sodelovanjem z mednarodnim festivalom Druga godba, kjer je bil več kot desetletje član programskega odbora, štiri leta pa tudi v.d. direktorja zavoda Druga godba. Odtlej sodeluje z več koncertnimi cikli in festivali, je član upravnega odbora Slovenskega glasbenoinformacijskega centra (SIGIC), s svojo mrežo ter izkušnjami domačim in tujim glasbenikom pomaga preko svoje agencije R.O.K. Booking & Management. Koncerte ima tako rad, da jih organizira tudi v svoji oziroma Pinelini dnevni sobi.

Share