Pink Floyd – Dark Side of the Moon

Pink Floyd

Dark Side of the Moon

EMI, 1973

Plošče, ki bi jo lahko navezal na kak konkreten življenjski dogodek ali v detajle opisljivo izkušnjo, ne najdem. Obstajajo komadi. Kot Shrevie Schreiber iz filma Diner (1982), se številnih življenjskih situacij spominjam zaradi komadov, ki sem jih slišal ali poslušal ob tem. Zdelo se mi je najbolje, če kratkomalo izpostavim ploščo, ki sem jo v življenju poslušal največkrat in za katero skromno menim, da je najboljša, kar jih obstaja. Dark Side Of The Moon (DSOTM) ima vse. Je skoraj Gesamtkunstwerk. Če bi Floydi DSOTM pospremili s filmom, bi bila večji Gesamtkunstwerk od The Wall. Če bi bil jaz šef revije Rolling Stone, bi nemudoma revidiral famozno izdajo s seznamom 500 najboljših albumov vseh časov. Ne le, da na lestvici prevladujejo stara jajca in je prekleto malo ženskih izvajalk. DSOTM se nahaja na škandaloznem 43. mestu! V duhu današnjih avtokratov bi vztrajal, da mora biti DSOTM gladko prva. Sgt Pepperja pa si lahko McCartney zaradi mene obesi na steno in se občuduje v odsevu.

DSOTM je posnel moj najljubši bend. Najljubši kitarist, najljubši bobnar in klaviaturist, in basist, zoprnež, a verjetno eden najsubtilneših tekstopiscev v zgodovini popularne muzike. Avtorski bend, brez priveskov. Odbiti Nick, kontemplativni Rick, astralni David in neposredni Roger. Sozvočje Ricka in Davida je zame najbolj ujemajoč se vokalni duo kar sem jih slišal. Sta v takem milozvočju kot David Bowie, ko se je dupliral kar sam. Nezvezdniki. V studiu so sedeli v vrsti kot šolarčki. Jedli pito in pili mleko.

Na DSOTM najdem vso muziko, ki mi je všeč. Je rock, je blues, je improvizacija, je elektronika. Je semplanje, je nojz. Je opera. Kompleksne harmonije, kompleksni ritmi. Futuristični EMS-jev Synthi. Domišljam si, da ploščo poslušam leta 1973 in sem ob tem globoko prepričan, da je bila ta plošča res posneta na drugi strani lune. Na nekem drugem planetu, v neki drugi galaksiji.

DSOTM sem svoj čas poslušal neprenehoma. V bistvu lep čas nisem poslušal ničesar razen DSOTM. Ob DSOTM sem se naučil poslušati albume. Nikoli več nisem sestavljal playlist in kompilacij. DSOTM je v bistvu ena sama skladba. A Piece for Assorted Lunatics. DSOTM sem največ poslušal zleknjen na postelji svoje študentske sobe. Star devetnajst let, fučkajoče se sprijaznjen z vsem. I’ve been mad, like the most of us…

Imel sem pet do šest špilov na mesec, študiral na filozofski. Na filozofski je bil čas, ko so profesorji tekmovali, kdo bo bolj izvirno in prepričljivo pojasnil, zakaj sta dva ugrabljena aviona mesec pred tem zašla ravno v tisti spodnji del Manhattna. Čez teden dni so bili s tem že na smrt dolgočasni. Od ponedeljkov do petkov, iz dneva v noč sem zato zleknjen v sobi raje poslušal DSOTM, ob vikendih pa križaril med festivali, šotori, klubi in diskotekami. Takrat se je povsod špilalo na polno. Mrzlo pivo, keš na roke. Run, rabbit run. Dig that hole, forget the sun. And when at last the work is done, don’t sit down, it’s time to dig another one. To je bil tisti kos mojega zajčjega življenja, ko sem se vsemu smejal v brk. Live for today, gone tomorrow, that’s me, hahahaaaaaa! Čas je tekel počasi, dnevi in noči so bili dolgi. The sun is the same in a relative way but you’re older, shorter of breath and one day closer to death.

Ni hecno DSOTM poslušati dandanes? Home, home again. I like to be here when I can. Ko pogum, brezbrižnost in aktivizem na vseh ravneh zamenjujejo vdanost, preračunljivost in samotolažba? Why should I be frightened of dying? There’s no reason for it, you’ve gotta go sometime. Ko smo kot srne, prestrašene in sumničave ob vsakem poku in šumu znotraj tega ponorelega šavja okoli nas? If you can hear this whispering, you are dying. Ko s puščico računalniške miške obsojamo krivice in zahtevamo pravice? Share it fairly but don’t take a slice of my pie. Pozabljamo na to, kar nam teče pod kožo? Us and them, and after all we’re only ordinary men. Ko izgubljamo smisel za humor in postajamo sužnji lastne zagrenjene norosti? Remembering games and daisy chains and laughs. Got to keep the loonies on the path.

Če odmislimo vse to, pa je v resnici vse v najlepšem redu.

…everything under the sun is in tune. But the sun is eclipsed by the moon.

Peter Baroš je filozof in sociolog kulture, glasbenik in vodja Slovenskega glasbenoinformacijskega centra (SIGIC).

foto: M berLin
Share