Marko Brecelj – Cocktail

Marko Brecelj

Cocktail

ZKP RTV Ljubljana, 1974

V miselni kasetnik vstavim kaseto in jo prevrtim nazaj proti izhodišču, in kar zaslišim, je kakofonija brez kronologije. Rahlo prežgana mineštra tonov, kadenc, orkestracij, solov in podob, ki jih vse to sproži. Recimo, da imam nalogo, iz celote izvleči en element. V hitenju poskušam razbrati: eden pelje v dijaški dom, kjer sem se šla najstnico, bolj alter od alter – medtem ko je ena stena iz sosednje sobe prepuščala grunge, druga metal, sem v momentih, ko sem bila v sobi sama, iz cd-playerja vzela cimrin tehno in glasno navila Mozartov Rekviem (ne spomnim se, v čigavi izvedbi), od začetka do konca, in skozenj štekala ama vse, kakor lahko šteka le šestnajstletnica. V prvi petletki je pot v Fažano (morda le enkrat, a zame vsakokrat) zaznamoval Oldfieldov In High Places; posledično vedno, ko – zelo redko – slučajno zaslišim uvodni »Look down from in high places «, že udarijo vame (iz mene?) istrska pokrajina, oni dolgi odsek ravne ceste med Balami in Vodnjanom, vročina, okus maminih medenjakov (pri nas so se pekli »za na morje«, ne za novo leto), sploh okus brezskrbnosti, sladkega pričakovanja borovcev, škržatov, slanega, leva na Brionih, lepega. V mineštri je še polno drugega. Visocki. Kronos Quartet. Björk iz devetdesetih. Einstürzende Neubauten. Nekaj malega EKV + Idolov, čeprav šele za Rekviemom. A recimo, da na kaseti zdaj pritisnem pavzo. Kje obstanem?

Ni več mineštra, ampak, bistvena razlika, koktejl. En, dva, tri, štir, bum! Pomlad proti koncu devetdesetih v Ljubljani, petek popoldne. Že ves dan, morda kar cel teden, sije sonce, mesto se kopa v tisti posebni gosti zlati svetlobi, ki je lahko le majska. Čas je malo napet, svobodoljubno vznemirjen, nekaj čisto malega ima skupnega z zgodnjim inhighplaceovskim; akterke smo namreč v četrtem letniku srednje šole, pripravljamo se na maturo, v nas se je vcepil neki mejni, liminalni čas – odrinjamo se v bodočnost, polno obljub, čez par mesecev bomo že v naslednjem življenju. V mesto prideta prijateljica iz domače doline in njena sošolka delat sprejemce na solo petje v Srednji glasbeni, v kar sem vmešana kot prijateljičina korepetitorka na klavirju. Ffwd: z ono sošolko se z zadnjim avtobusom skupaj vračava v rodne hribe, in ker odpelje ob osmih zvečer, do cilja pa imava še tri ure in temo in sva zadnjo polovico poti v avtobusu poleg šoferja in levo-desnih auiunkov čisto sami, se začneva glasbeno spoznavati. Nekje od Idrije naprej že nezadržano prepevava, si s sedeža na sedež mečeva izzive in se reživa. Dokler vame ne prileti kost: »Ej, ki pa Cocktail od Breclja?!« Odnese me iz ovinka. Ker čeprav vem za par najbolj znanih komadov, ne poznam vse plate, in pri Alojzu valčku sem lahko le spremljevalno oponašanje instrumentala: leviovinek-ra-taaa, desniovinek-ra-taaa.

Punca je izpolnila obljubo, naslednji vikend sem šla k prijateljici po kaseto, ki mi jo je posodila prek nje, si jo presnela na 60-minutno TDK, in čez dva tedna original že vrnila lastnici. (Tu si lahko zamislimo vstavljeno podpoglavje o tem, kako trdna forma kot nosilka vsebin in idej pomeni umaterializiranje načina doživljanja, sprejemanja, predajanja, kroženja, grajenja, ki se znatno spremeni v času, ko muziko predvsem neotipljivo, individualizirano, dostikrat celo samozadostno strimamo iz metaoblakov.) In potem me je odpihnilo. Kot zvočni vstop v album, ki z roko do ramena seže vate in zagrabi za vezi, me ni izpustila poezija Cocktaila, njegovi pod/nadpomeni, odtenki, aranžmaji, nepričakovana združenja, pa Adamič, in »cel big band zraven, mater mu!«, vse tisto krepko in skrajno nežno na njem.

Kmalu so bili momenti v dijaški sobi že drugačni, ker ne le z Rekviemom, boga se je dalo prijet za jajca tudi z Brecljem. Vsa besedila sem znala na pamet in jih ob vsakem razpoložljivem času prepevala sebi in drugim ter poskusila razširiti navdušenje – čeprav mogoče grenila okisan krompir, ko sem v domski jedilnici glasno, da so se obračale glave, začela s: »Pomečkane rjuhe, umazana brisača, sredi bele kože v svitek zvita kača – Nakar, čaki, posluš no to: Po cesti hodi človek, pa-pam, le pol človeka, po cesti hodi mož, pa-pam, le pol moža, po cesti kača gre, in gobice za njo, in tukaj so še rakci, in tukaj sem še jaz!« Po drugi strani se »Škoda, bil je lep, lahko bi bil pri njej, tako pa « ni izkazal kot dober štof za flirt. Na pešpoti na maturitetni izpit v mislih nisem ponavljala matematičnih definicij, ampak korakala po: »Kupim fiat, kupim srečo, kupim travnik, mačka z vrečo, kupim in prodaaam.« Mar lahko rečem, da sem ob Breclju dozorela? V nekem pogledu menda res.

Ne glede na muzične odvode vseh naslednjih življenj – kadarkoli in kjerkoli kasneje zaslišim katerikoli koktejl komad … ma kaj, že če kje vidim rumeno-zeleno-oranžno-plavo kombinacijo na črni podlagi, se še vedno hipoma odzovem kot popoln avtomat: migam in pojem in takoj zaslutim, da se začenja nekaj novega, drugega, neka vznemirljiva bodočnost, ki kot majsko zlata svetloba nekaj obljublja. Zelo verjetno je, da je prav to razlog, da sem danes v teh temačnih dneh, ki jih doživljamo, iz miselnega kasetnika izvlekla ravno ta album. Kajti avtomat se niti zdaj ne izneveri. Saaami pravi ljudje, koderkoli se ozrem, sami pravi ljudjeeee …

Tinka Volarič o sebi: »Na nekem uradnem papirju celo piše, da sem industrijska oblikovalka, drugod, da sem etnologinja in kulturna antropologinja, in pesnica, a najbolj in največkrat sem ilustratorka.«

foto: Sanja Hrvaćanin

Share