Frank Sinatra bi letos decembra dopolnil 105 let, njegov album Nice’n’Easy pa julija dopolnjuje šestdesetletko. Še vedno se krešejo mnenja, ali Sinatra dejansko je jazzovski vokalist ali zgolj pevec t. i. »salonskih popevk«, kot se je sam nekoč ponorčeval. Narod naš dokaze hrani, da bo Sinatro bržčas treba kot pevca jazza jemati resno, kar je ugotavljal med drugimi sam Lester Young, ko je rekel, da njegova sanjska jazzovska zasedba vključuje Sinatro kot pevca.
Začel je v jazzovskih plesnih orkestrih Harrya Jamesa in Tommya Dorseya, se nato osamosvojil in postal pop ikona, filmski igralec, s katerim je bilo treba računati tudi, ko se mu ni dalo igrati. Tam nekje do petdesetega leta starosti je posnel niz swingovskih albumov, ki sodijo v vrh te zvrsti, ne zgolj po komercialni opaznosti, pač pa tudi po kakovosti. Čeprav fraze ni vedno zmogel zasukati intonančno tako spretno kot denimo Ella Fitzgerald, je v svoji karieri nanizal kar nekaj vrhunskih jazzovskih plošč, ki so bile zvečine tudi komercialno uspešne.
Ena izmed njih je tudi pričujoča slavljenka, ki sodi med njegova najbolj »ležerna« dela, če gre soditi po naslovnici in naslovni pesmi, napisani za ta projekt. A če ploščo podrobno poslušamo, je ta uvodna pesem pravzaprav edini njen zares lahkotni del; preostalo vsebino napolnjujejo standardi, ki bi jih Sinatra lahko odpel v spanju, a se to ne zgodi, čeprav je ob nastanku plošče imel nekaj osebnih razlogov za tak pristop. Spor z matično založbo je prišel tako daleč, da Sinatra sploh ni več hotel vstopiti v slavni studio A, bil je tik pred ustanovitvijo lastne založbe Reprise, a pogodbene obveznosti so mu dihale za vrat. Stvari so se do leta 1961, ko je njegova lastna založba že zadihala, še poslabšale, a studijski rezultati niso dali slutiti kakšnih hujših težav. Sinatrovi albumi s preloma desetletja v obdobju 1960-62 sodijo, če odštejemo številne kompilacije, ki jih je Capitol izdajal »iz inata«, da bi upočasnil ali ugasnil komercialni zagon založbe Reprise (na koncu jim ni uspelo), med njegova najvidnejša jazzovska dela. Med njimi je denimo album Sinatra’s Swingin’ Session, ki mnogim ni všeč, češ da je »prehiter« (nobena pesem ne seže čez dve minuti in pol), a ravno ta »hitrost« je glavni adut plošče; Sinatri daje možnost za še bolj sproščeno swinganje in vokalno improvizacijo – ne scat, v tem se ni odlikoval, pač pa pride do skrajnega izraza njegovo svojstveno fraziranje in »zvilomljanje« besedil. A o tem kdaj drugič.
»Nice’n’easy does it every time …« poje Sinatra v uvodni pesmi, ki je leta 1960 postala uspešnica v precej zanimivem kontekstu Elvisovega vračanja iz vojske, Orbisonovih prvih resnih naskokov na lestvice in nekaterih drugih dogodkov, ki so večino Sinatrovih sočasnikov in sočasnic pustili zadaj; večina jih je naslednje leto podpisala pogodbe z njegovo založbo. »Salonske popevke« so ostale za časom že v drugi polovici petdesetih, ko so pionirji rokenrola dodobra »počistili« sceno, a ob koncu petdesetih se je tudi rokenrol posaloniziral. Little Richarda, Carla Perkinsa in Chucka Berryja so na lestvicah zamenjali Fabiani, Frankieji Avaloni in Tommyji Sandsi; zgodovina je do njih sicer nekolikanj krivična, saj so imeli nekaj precej dobrih pesmi, a z littlerichardovsko energijo in ostrino se niso mogli primerjati. Elvis je kljub vojaškim obveznostim ostal na lestvicah, vendar ne več nujno na prvih mestih in čeprav so pesmi A Big Hunk O’ Love, One Night, Wear My Ring Around Your Neck in I Got Stung bile udarnejše od večine tedanjega komercialnega gradiva, niso premogle moči nekaterih njegovih »predvojskinih« uspešnic – Jailhouse Rock, Hound Dog ali Heartbreak Hotel. Tudi Fats Domino se je do leta 1960 komercialno že počasi upehal. Sinatri do rokenrola ni bilo kaj dosti in zato je – zelo milo rečeno – na lestvice bržčas zrl z določeno mero zadovoljstva. Čeprav je bil za mlade »stari prdec«, je pri petinštiridesetih premogel še več kot dovolj moči za »statement«. Kot vemo, je te moči premogel dovolj tudi leta 1969, ko je posnel proslulo My Way. Z odporom, a vseeno.
Nova različica albuma Nice’n’Easy je seveda »cash-in« ob obletnici in hkrati opomnik, da je Sinatrova glasba tudi danes še vedno aktualna, v trenutnem »redu sveta« sporočilo naslovne pesmi še sploh. Ponaša se z novim miksom, bojda primernim za leto 2020, a če nimate avdiofilske opreme, vam to ne bo kaj dosti povedalo. Zvok je izčiščen, nekolikanj steriliziran, kar mi vedno namršči obrv, saj je bil že izvirnik zelo kakovostno posnet. Zvočna slika je ob vsakem novem miksu seveda nekolikanj drugačna in album boste bržčas slišali malce drugače kot bi ga leta 1960, kar je včasih dobro, včasih ne. Dobra plat pričujočega miksa je, da slišimo nekatere nianse, ki dejansko obogatijo zvočno izkušnjo; pri orkestrih je to še posebej zanimivo. »Aha, lej, pa nove piščali tamle levo zgoraj pa prej nisem slišal!« Tisti, ki imate to možnost, poslušajte novo izdajo ob boku originalnega master-posnetka.
Slaba plat pričujočega miksa je, da je sterilen, kot sem se mrščil že zgoraj, a to je sodobna tehnologija. Nekateri še vedno pravijo: če ni na traku, je zanič. Tako daleč ne bomo šli, je pa res, da sem osebno med tistimi, ki želijo slišati tudi vinilne poke in kak drug zvočni »primanjkljaj«; tega na novi različici ni. A še vedno ostaja glas, prepričljive izvedbe nekaterih standardov, denimo zaključne Dream Johnnyja Mercerja, ki jo je leta 1963 posnel tudi Orbison. Pa Fools Rush In in Try A Little Tenderness, ki je pozneje naslovila kompilacijski album. A naslovna pesem je še vedno zmagovalka; dokaz, da se je Sinatra, če je hotel, znal približati deanmartinovski sproščenosti in se ob tem še zabavati. Nice’n’Easy namreč zveni kot nekaj z Daenovega repertoarja, nekaj kar je »zalutalo« v studio, ko je Sinatra snemal standarde. Žal ni dovolj, da bi pričujoča plošča, stereo posneta in z nezmotljivimi aranžmaji Nelsona Riddlea bila tematski album. Pesem, kot smo že ugotavljali, nekolikanj štrli iz celote, ki je bolj baladna in nekolikanj zamišljena … Zato album ostaja prepričljiva zbirka pesmi tik pred pomembno prelomnico v Sinatrovi karieri. Založba Reprise, četudi od leta 1963 ne več v njegovi lasti (ob prodaji konglomeratu Warner Bros. je sicer obdržal tretjino deleža), obstaja še danes, za seboj pa ima zavidljivo rockersko zgodovino. Album Nice’n’Easy je bil prvič remasteriran leta 1999, ko je izšla različica z nekaterimi dodatki.
