Captain Beefheart & his Magic Band
Trout Mask Replica
Straight Records, 1969
K-ju je na klatenju po brezpotju blizu Orleka spodrsnilo in padel je v luknjo, manjšo jamo v velikosti povprečne študentske sobe. Noter smo zlezli še ostali. Poškodba glave ni zahtevala zdravniške obravnave, je pa poškodovanec poročal o prividu, ki se je kot bliskavica pojavil in izginil – roza svetloba in človek z masko postrvi na obrazu. Jamo z dvema vhodoma smo krstili z imenom Snuda. V poletni pripeki smo se večkrat zatekli tja. A., ki se je šolal na srednji elektro šoli, je jamo opremil z zvočniki, ki so priklopljeni na walkman povzročali dovolj hrupa. V Snudi smo imeli sveče in imeli smo ozvočenje. Zunaj je dišalo po suhi travi in razbeljenem kamenju, znotraj po zažgani travi in ilovici. Človeške ribice smo poslušale človeka z ribjo glavo in glasom, raskavim kot kraško kamenje.
Trout Mask Replica je bil soundtrack naše zrele adolescence. Bobnel je v sobicah v Rožni, med čiščenjem kluba po koncertu, in tudi v M-jevi rdeči katrci, s katero smo se peljali na prizorišča gozdnih nastopov za nikogar. Največkrat smo Kraški solisti sočasno solirali na robovih uval ali pa v zapuščenih kamnolomih, kjer so odmevi boleče natančni. Noben konstruktivist se ni vrtel v grobu, ko so kakofoniji saksofona, pozavne in trobente kamionisti iz kamionskega terminala Fernetiči dodali še svojo. Vsaj kakih dvajset jih je čudovito atonalno hupalo z nami. Koncert, kjer so sodelujoči med sabo oddaljeni 1,5km. Koncert prihodnosti?
To večletno obsedeno poslušanje Trout Mask Replice. To odkrivanje novih detajlov z vsakim poslušanjem. Ta sočasnost mnogoterih logik, ta amaterski »touch«, ta sinteza (ne konglomerat!) različnih žanrov, te kompozicije, ki delujejo kot improvizacije, kot tok misli, nevronov…
Ta plošča je na nek način razdelila tudi našo takratno super klapo. Vsi smo bili tako ali drugače vpeti v samoniklo prizorišče v Lokvi in kasneje v MC Podlaga v Sežani. Poslušali smo grunge, noise rock, punk, hard core, novi val, stari rock…
Ampak mi štirje, ki smo postali Beefheartovci, smo počasi, a zanesljivo postajali prečudaški. Skušali smo pisati pesmi, slikati in muzicirati intuitivno in spontano. Medtem, ko so ostali vztrajali pri »kvadratni« glasbi, smo mi zavijali k improvizaciji, free jazzu, The Residents, in seveda Captainu Beefheartu in njegovemu čarobnemu bendu.
Vsi tisti bendi, ki so veljali za »psihedelične«, so se nam zdeli otročje enoplastni, pridni in predvidljivi. Verjamem, da se je v nas takrat naselil celo nek napuh. Bili smo razočarani, ko so poizkusi, da bi z našim »govejesrčnim« razodetjem razsvetlili še ostale, spodleteli. Mi smo se njim zdeli nori, oni nam površinski in nerahločutni. Oboji smo imeli prav.
Ko je enkrat v našem prijateljsko-ljubezensko-glasbenem trikotniku nekaj počilo, je M.J. v škatli pred moja in M.U.-jeva vrata prinesla na pol prerezano goveje srce, vsakemu pol. Kupila ga je v mesnici. Tako daleč je šlo. Nikoli več se ni zacelilo.
Če vas deloma prikrojena zgodba ni prestrašila, vas rotim – poslušajte to plato, od začetka do konca. Brez pavze. Naglas. Večkrat. V različnih stanjih duha. Včasih na slušalke. Pomembno: Ne obupajte po prvem poslušanju!
Andrej Fon je samozaposlen v kulturi kot glasbenik, tekstopisec in pedagog.
