Margo je, še preden je izbruhnil ves tale šit, zaradi katerega nosimo maske, igrala v Rymanu. Lahko bi rekli: big deal, vsakdo, ki v svetu americane kaj pomeni – in Margo Price si je po dveh uspešnih ploščah dokončno naredila ime – slej ko prej igra v Rymanu, domu Grand Ole Opryja. A zanjo je to pomenilo dokončno potrditev, da počne pravo stvar, hkrati pa je dala jasno vedeti tudi, da se nima za tipično countryjevsko damo, pač pa je tudi rockerica, ki pokadi joint z Williejem Nelsonom in na odru razbije kitaro kot Townshendov Pete. Digitalni album, ki je pred nami, je dokument njenih igranj na odru proslule dvorane, hkrati pa je ekskluzivna izdaja v dobrodelne namene – covidovske seveda, točneje za MusicCares Covid Relief Fund. Pohvalna poteza, ki je ni moč spregledati, kar pa zadeva sam album … Margo Price bo julija izdala novo studijsko ploščo That’s How Rumors Get Started, torej je tole res zgolj medklic v teh nenavadnih časih in na tem medklicu se nekolikanj preveč trudi, da bi bila Loretta Lynn, Dolly, CCR in The Who v eni osebi. Bend igra dobro, pesmi so zvečine izbrane z njenih nosilcev zvoka in v živo delujejo okej, čeprav so mi albumske različice nekolikanj bolj všeč. A to je osebna preferenca. Kot se za take gala koncerte spodobi, je zraven nekaj gostij in gostov: Emmy Harris, Sturgill Simpson in Jack White, šef založbe Third Man Records, ki je njena matična založniška hiša. Iz pesmi Honey We Can’t Afford To Look This Cheap želita iztisniti tisti obligatorni sok, pa zvenita nekoliko »flat«, premalo prepričljivo, da bi jima verjeli. Wild Women z Emmylou bi lahko mogočno udaril, če ne bi Margo dajala intonanca (in to ne na kul, cashevski način), Emica pa, kot kaže, tudi že nekaj časa ni več, kar je svojčas bila (navsezadnje so tu leta, neskončni odri, tobak), in pesem je nekolikanj nesrečen dokument, upravičljiv zgolj z zgodovinskega stališča dueta med »starim in novim«. Sturgill gostuje v pesmi, ki jo je proslavil Waylon Jennings, Ain’t Livin’ Long Like This, in jo še najbolje odnese. Izbira te pesmi ni slaba ideja, malce manj pa se je izbor posrečil pri Proud Mary, ki je bila odigrana že prevečkratin Margo Price (še) ni izvajalka takega kalibra, da bi ji pridala kaj bistvenega (po tistem, ko sta jo odgrmela Tina in Tom Jones, je celo Elvis zvenel zelo omledno). Zanimivo je, da se pesmi razni pevci in pevke lotevajo zvečine na dva načina: pevci kot Fogerty, pevke kot Tina. Margo ni izjema. Žal. Imejmo torej pričujoči album v digitalni zbirki kot kuriozum in pomislimo na dober namen, sicer pa počakajmo na studijski album. Margo na odru za zdaj zveni zgolj kot »wannabe« diva, čeprav vemo, da ima njena avtorska žilica precej potenciala. Upajmo, da prvo ne bo preseglo drugega in da ne bo končala kot še ena perspektivnih nashvillskih ustvarjalk, ki »spaja Nashville, Memphis in Texas«, a si v resnici zgolj skuša ustvariti podobo »edgy« performerke, ki temu (še) ni povsem dorasla. Njen background in tudi njena politična in splošnonazorska prepričanja govorijo v velik plus. Pete T. pa žal ni in tudi Fogerty ali Tina žal ne. S pojemajočo Emičino močjo ali brez nje. Naslov albuma bo torej, čeprav je mišljen samoironično, kar pravšen. Klobuk dol za dober namen.
