Miladojka Youneed – Bloodylon

Miladojka Youneed

Bloodylon

Helidon, 1990

Nikoli nisem demoniziral JLA. Nikoli nisem pokleknil pod bremenom vseslovenske folklore, ki se je sila junaško razbohotila po prekratkem obdobju udobnega in ustvarjalnega družbenega zatišja v letu 1990. Herojev se kar na enkrat ni dalo več niti prešteti. Prav nasprotno, čas v JLA sem doživljal kot čisti punk, kjer sta se šola življenja in čisti nesmisel vsakodnevno prepletala warholovsko cinično. In ki me je, navsezadnje, pripravila, da sem petindvajset let živel in preživel kot prekarec in idealist hkrati.

Tako sem še v gušterskem semestru (nevede) unovčil tovariško stališče, saj v zavreli nacionalistični lonec nisem hotel potunkati nikogar izmed vpletenih. Bojda sva v kopici zaslišanih do konca neomajna ostala samo dva partizana. Necinkaroša! Zasliševalcu trde, stare vojaške šole strogo po pravilu službe, ki ni ločevala med oficirji in vojaki in je bila strah in trepet vseh vpletenih, to ni ušlo iz radarja. Na nek spreten način si je znotraj drugega bataljona ustvaril svojo četico vojakov, ki ji je lahko zaupal, da je upravljal s precej večjo sestavljeno enoto. To mi je seveda mimo desetarskega šnelkursa glavo postavilo v narekovaje ter iz navadnega vojaka povišalo v bataljonca. Tako sem zadolžil tudi pisarno, ki sem si jo preuredil v svoj mali svet.

Junij 1990. Pisarna 2. bataljona VP 7236/12 Samobor. Skala radiokasetofona je bila po pravilu naravnana na stojedinicu. Mirno, vroče popoldne. Na mizi zadnja številka glasbenega magazina Ritam, Sportske novosti, kasete Zabranjenog pušenja, Đorđeta Balaševića in Bombardiranje New Yorka, pošvedrana mehka zlata škatlica stoš, neoprana džezva, nekaj umazanih skodelic, vžigalice, cvetoči pepelnik … V predalu Planinski vestnik, Seksi humor, pa tudi kakšna nevezana, a lepljiva zbirka magazina Erotika letnik 1989/1990. Vse je že kazalo, da se obeta klasično esembejevsko popoldne, ko spiker prekine nadvse korektni niz pesmi z napovedjo: »A sada, po prvi put na našem radiu, najnovija pjesma ljubljanskog alternativnog sastava Miladojka Youneed.« Iz zvočnikov je usekalo: »Discotomia, Profunda, Psihogenes ašašašašaša! Electrocutiva altarnes/Tremor, Electricus Trigoris ašašašaša! A lon de qua /šilili šalala/! A lon d’amour /šilili šalala/ A iblu wal /šilili šalala/ šilili šalala …« Izstrelilo me je iz polbudnega udobja. To je in ni bila tista Miladojka, ki me je spodnesla s prvencem Ghastly Beyond Belief! in na Novem rocku 1987. Neprilagojeni freejazzovski-core se je namreč zbratil z drznim acid-rockom, vzdušjem, ki je takrat ušlo iz manchesterskega kluba Hacienda. Nepomemben dan je kar na enkrat dobil številko: četrtek, 14. junij 1990.

Dober mesec kasneje je Miladojka Youneed izdala naslednik Bloodylon. Prva stvar, ki jo bom naredil po vrnitvi v rojstni Kranj, je bila tako samoumevna sama po sebi. No, druga – najprej se je bilo potrebno prebiti in vkup sestaviti po celonočnem praznjenju steklenic na golf placu. V mestu so bile takrat samo tri enote, kjer si – od severa proti jugu – lahko kupil plošče: Globus, Mladinska knjiga in Elektrotehna. V Globusu plošče niso imeli, niti v Mladinski knjigi ne, ne v Elektrotehni. Kaj pa sedaj? V Mladinski knjigi imajo vsaj kaseto, cena 83.00 dinarjev. Dvoma ni bilo. Kaseta je šla z menoj domov in takoj postala zvesti sopotnik za vse večne čase.

Tu pa se zgodba še ne zaključi. Prej omenjenega družbenega zatišja je bilo proti koncu leta že konec. Prepletali so se tesnoba, pričakovanje in verovanje v lepši jutri, mene pa je vse bolj odnašalo v nekaj, kar je pozneje Ante Perković opredelil kot Sedma republika. Med vsemi političnimi parolami, med vsemi osamosvojitvenimi posterji, sem v začetku decembra odkril plakat – Koncert: Miladojka Youneed, Dvorana Primskovo, 28. decembra 1990. Miro in kolektiv seveda niso vedeli, da v imajo v Kranju lokalni posebneži – kot Jon the Postman v Manchestru – bianco ček za prosto uletavanje na oder, pa jih je to sprva, razen ritem mašine, nekoliko vrglo iz tira, potem pa so izprašili špil, ki še vedno visoko kotira v spominjam se kranjskega undergrounda.

Kadarkoli in kjerkoli me (predvsem) v zadnjem času nagovorijo, da sestavim lestvico albumov, pesmi, glasbenih spominov… brez Miladojke Youneed ne gre! In to ne samo zato, ker točno vem, kje in kdaj sem prvič zaslišal prvo pesem s prihajajočega albuma Bloodylon, ampak tudi zato, kaj vse to je premaknilo v meni. Ta zapis posvečam (takrat) kapetanu prve klase Branku Kopaču, brez katerega te zgodbe ne bi bilo, oziroma bi bila drugačna.   

Gregor Bauman, novinar, koncertni nomad, scenarist, polrežiser in še vedno idealist (včasih z zadržkom).

Ta fotografija je bila slabih trideset let kasneje posneta pred stavbo,
kjer se je dejansko vse to odvilo. Prvo okno spodaj levo od vhoda.
foto: Darja Šter
Share