Chris Rea – On the Beach

Chris Rea

On the Beach

Geffen/Magnet, 1986

Na družabnih omrežjih nenehno krožijo pozivi po predstavitvi desetih ali dvajsetih najljubših albumov, ki so na nas vplivali (zlasti v času mladosti). Kadarkoli sem se lotil sestavljanja takšnega seznama, sem zabredel, saj je bistveno več zame pomembnih plošč ostalo zunaj seznama. Povabilo Nove muske me je postavilo pred še bolj nemogoč izziv – da izberem samo eno ploščo, kar pa nameravam najprej izkoristiti za to, da naštejem še devetnajst preostalih plošč, ki so me vznemirile. Kot otrok pop-rocka osemdesetih let se bom osredotočil na obdobje do leta 1991, v katerem sem doživel polnoletnost na eni in družbena vrenja na drugi strani. Žal mi je, ampak to preprosto moram narediti. Po abecedi gre takole: George Michael: Listen Without Prejudice, Jane’s Addiction: Ritual de lo habitual, Kate Bush: Hound of Love, Les Négresses Vertes: Mlah, Pearl Jam: Ten, Pet Shop Boys: Please, Peter Gabriel: So, Pixies: Doolittle, Prince: Parade, R. E. M.: Green, Ride: Nowhere, Sting: Nothing Like the Sun, Sugarcubes: Life’s Too Good, The Cure: Seventeen Seconds, The La’s: The La’s, The Mission: Children, The Smiths: Queen in Dead, Tracy Chapman: Tracy Chapman, U2: Under a Blood Red Sky. Pa smo.

Tudi kasneje so prišle plošče, ki so se trajno prijele, vseeno pa nekatere stvari ostajajo. Plošča, h kateri se vrnem vsako leto na začetku poletja, je On The Beach Chrisa Ree. Ob branju poziva mi je namreč na pamet padla kot prva, sledil pa je vakuum. Vsaj kakšno minuto se nisem mogel spomniti prav nobene druge plošče. Kaj se je torej skrivalo v tisti minuti?

V najstniških letih sem imel navado, da sem si vsak večer, ko sem se ulegel v posteljo, zavrtel eno stran kasete z mirnejšo glasbo, ki bi me zazibala v spanec. Ko se je odvrtela do konca, je gumb glasno izskočil, ampak do takrat sem ponavadi že spal. Poleg kaset Andreasa Vollenweiderja, o katerem mi je ob neki priložnosti povedal didžej iz diskote Turist Tomaž Pezdirc, sem si redno vrtel zasanjano »plažno ploščo« Chrisa Ree.

Potem sem na pragu odraslosti hkrati doživel prelom številnih obljub iz mladosti: menjavo države, frontalni spopad z duševnimi težavami, ki so bile posledica tragične prometne nesreče in za zraven še neuslišano zaljubljenost, na katero človek ni nikoli zares pripravljen. Turbulenca svetovnih razsežnosti. Hlastal sem po miru in po modrosti, s katero bi si pomagal, in tako sem v devetdesetih letih izstopil iz tirnic, ki sem si jih postavil poprej. V glasbi sem – namesto inovativnosti, drugačnosti in divjine – začel iskati etičnost, srčnost, višji smisel, smoter, in ja, tudi nekakšno duhovnost. Mogoče mi je ravno zaradi tega zadnja leta bolj pri srcu jazz, saj se z duhovnim sooča veliko bolj neposredno kot pop-rock, in obenem svobodno, nedogmatsko. No, v tistih zahtevnih trenutkih sem si, verjetno povsem naključno, enkrat spet zavrtel On the Beach, ki med albumi Chrisa Rea izrazito izstopa, in obnemel ob besedilih. Večkrat sem se lotil poslušanja preostalih plošč tega kitarista, vendar me – razen pesmi tu in pesmi tam – nič ni navdušilo tako izrazito; preveč neinventivnega ponavljanja. On the Beach je drugačna. V opusu posameznih izvajalcev obsedeno iščem izdelke, na katerih v soglasju zazvenita tehnična zrelost in sporočilnost. Včasih se samo enkrat v karieri zgodi, da se oboje najde v pravem krešendu, ki je edinstven, jasno prepoznaven in katarzično navdušujoč individualni izraz življenjske volje, in Reeju se je to zgodilo prav tukaj.

On the Beach je sicer zvočno sladek album, ki mahoma odplakne hladne mesece, opravi pa tudi s pomladjo, toda tisto, kar na njem najbolj šteje, so teksti. Naslovna pesem je v tem smislu še najbolj pogrešljiva. Rea piše in poje o življenjskem osamosvajanju in prelomnicah na presenetljivo distanciran, zrel in pomirjujoč način: o ženski (Giverny), o iskrenih partnerskih odnosih (Two Roads), o družinskih nesporazumih (It’s All Gone), o minevanju (Just Passing Through), prijateljstvu (Hello Friend), upanju (Light of Hope) ali sreči (Lucky Day).

Predstavljam si, da si vsako leto junija tudi sam avtor zavrti to ploščo in se vpraša: »Kako, za boga, mi je to takrat uspelo?« Plošča, ob kateri se vprašaš, koliko je zrelost sploh stvar časa in let.

Žiga Valetič je grafični oblikovalec in pisatelj, ljubitelj stripov, prevajalec mistične poezije in avtor knjige »80ta: desetletje mladih« o slovenski popularni glasbi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

ŽIGA VALETIČ (1989); foto: Miha Fras

Share