Joy Division – Closer

Joy Division

Closer

Factory, 1980

Ne vem, kdaj sem prvič slišal Closer, tako da ne morem mitologizirati tega trenutka, čeprav bi ga rad. Vem pa, da mi najprej v spominu ni ostal živčni glas Iana Curtisa, ne visoke basovske lege Petra Hooka, ne skope kitarske fraze Bernarda Sumnerja, ampak dolgi, votli odmevi bobnov Stephena Morrisa. Verzi so prišli šele pozneje.

Tisto, kar me je najbolj pritegnilo, torej niso bili zvoki članov benda, ampak to, kako jih je njihov producent Martin Hannett uredil. Zapomnil sem si ime Joy Division, pa tudi ime producenta – in skušal slišati vse, pri čemer je sodeloval. Tudi The Durutti Column, A Certain Ratio, Magazine in še kaj izpod njegove mešalke so mi zveneli super, čeprav so zveneli drugače kot Joy Division. Zelo drugače. Tako je znal in hotel narediti ta nenavadni človek, ki je končno zvočno podobo skušal ustvarjati onkraj želja in mnenja glasbenikov, na njihovo grozo in obup.

V mladosti sem poslušal ogromno različne glasbe, od panka do ECM jazza in sodobne klasike, in da je prav Closer plošča, ki mi je najbližje, sem osvestil šele veliko let pozneje. Na večer, ko smo šli z Literaturino družbo kdovezakaj v klub Nove revije na Cankarjevi ulici, kjer nisem bil skoraj nikoli, in nas je tam Tomaž Pengov izzval na tekmovanje v sklecah in med prvo skleco zaspal na preprogi, kakor spomine na ta večer obuja Uroš Zupan v pesmi Moje univerze. Nekdo (najbrž jaz?) je za drugačno popestritev večera predlagal, da vsi spregovorimo o plošči, ki nam je najbolj ostala (kdo bo prvi rekel The Song Remains the Same?), in za Closer se nisem odločil le jaz, ampak tudi osem let mlajši Urban Vovk. Joy Division že takrat niso bili generacijska ljubezen – in tudi zdaj, po toliko letih, je zanesljivo precej najstnikov širom sveta, ki jim je prav ta bend blizu, morda najbližje. Ni se imel časa postarati, saj nas je Curtis zapustil pri štiriindvajsetih, še pred izidom te plošče – morda tudi zato traja desetletja in postaja neskončna.

Kar značilno, da me je pritegnil studijski zvok, čeprav sem hodil na ogromno koncertov. Bil sem na prvih Pankrtih na moji gimnaziji Moste, pa skoraj na vseh naslednjih, na prvih Laibach v Ljubljani in še na nevemkoliko drugih koncertih, ampak zares se v glasbo še zdaj premaknem samo na samem, v svoji sobi. V izolaciji. In ko sem po mnogih letih v New Yorku srečal Petra Hooka v živo, ko je igral Closer s svojo zasedbo in je iz njega puhala žival rokenrola, je bila prva stvar, na katero sem pomislil, da Ianu Curtisu ni bilo lahko ne v glavi, ne v bendu. Na eni strani divji fantje, na drugi eterična in sublimna srce in duh.

Že nekajkrat sem prodal ali razdal skoraj vso glasbeno zbirko in začel znova, glasba s Closer pa se me že vsa ta leta drži. Spremlja pa me tudi beseda, ki je dala albumu naslov. Gledal sem film Bližje in užival, napisal sem zgodbo z enakim naslovom in veliko zgodb z enako vsebino. Beseda pridobiva dodatne pomene v časih naraščanja socialne distance. Ne mislim na meter in pol protivirusne razdalje, ampak na še večje cepljenje slojev, vse manjši promil vse bolj bogatih in vse več tistih na drugi strani. Na vse večje izginevanje dialoga med različno mislečimi in čutečimi. Ali ne bi vsi skupaj, namesto da se zapiramo vsak v svoje male luknje, raje prisluhnili začetku skladbe Passover? Nekateri pravijo, da izraža Curtisove samomorilske misli. Njen naslov se  taki interpretaciji ne prilega, gre namreč za praznik judovske osvoboditve izpod sužnosti.

This is a crisis I knew had to come,
Destroying the balance I’d kept.
Doubting, unsettling and turning around,
Wondering what will come next.

Is this the role that you wanted to live?

Andrej Blatnik (1963) je pisatelj, predavatelj, urednik in bralec. In poslušalec. Pravkar je pri založbi Goga izšel njegov roman Luknje, v katerem pod površino mrgoli jugoslovanska popularna glasba iz osemdesetih. Več na www.andrejblatnik.com.

Share