Charlie Haden – The Ballad Of The Fallen

Charlie Haden

The Ballad Of The Fallen

ECM, 1983

Doma je bila že od nekdaj glasba. Tako se spomnim. Spomin sicer ni najbolj zanesljiva reč, pa vendar. Na koncertnem posnetku raskav Satchmov glas in prefrigana trobenta ob huronskem navdušenju poslušalstva. Otroški pevski zbor Radia Ljubljana. Prepletanje glasov in kitar na ploščah zgodnje faze »Bitlov«. Elegantni (zaradi fotk na ovitkih) modreci (zaradi dostojanstveno zanosnih glasov) Golden Gate Quarteta. Krhka Mala nočna glasba. Kak koncert v Filharmoniji, bend na terasi ob Jadranu (spiralasto zavit kabel, ki visi iz bas kitare!). Obvezno poslušanje glasbe v avtu na družinskih izletih in vprašanje starejšemu bratu: »Kaj je ta zvok, mehak, okrogel, kot, da ga ni, ampak daje smisel vsemu ostalemu?« (Takrat so bas kitare še radi posneli oblo in prijazno.) To, e, to je to! Brez tegale je vse brezveze. Kasneje spoznanje, da je to bas (kitara). Potem pa še kontrabas. Aha, kul je. Igrajo ga sicer največkrat starejši gospodje, aristokrati pri simfonikih, ampak tudi Tom v risanki, prešvican jazzist na televizijskem posnetku, na jazz festivalu v Križankah.

V prvi bend pridem, ker brat igra bobne, ostali bi vsi kitaro (eden je celo dober), bas pa ni atraktiven. Ravno prav zame. Plaval sem v muziki. Poslušal in vedno bolj tudi igral raznorazne stvari. Preizkušal, spoznaval. Iz tega obdobja bi moral omeniti vse albume in glasbenike naenkrat, da bi bilo prav.

Če pomislim, je ena večjih blagodati ta, da so šele dokaj pozno v moje življenje začeli vstopati ljudje, ki so bili glasbeni snobi, izključevalski, jazz-policija in táko, ki so svojo  umišljeno veličino gradili na zaničevanju drugače mislečih. A so menda tudi ti morali priti.

Nekega večera v začetku devetdesetih (in mojih dvajsetih), pa mi je nekoliko starejši glasbeni kolega zavrtel prvih nekaj skladb z albuma The Ballad Of The Fallen Charlieja Hadena in njegovega Liberation Music Orchestra. Mene je kar streslo. Način igranja kontrabasa, najplemenitejši ton. Veličasten zven vsakega inštrumenta posebej in vseh skupaj. Skladbe, orkestracija (vélika Carla Bley), strastne improvizacije (Don Cherry, Dewey Redman, Paul Motian, Charlie), politični naboj, človečnost, vse. Prehajanje med ljudskimi melodijami Latinske Amerike, free jazzom, avtorskimi skladbami – kot da je to nekaj samo po sebi umevnega. Poezija in otroška risba na ovitku. Celotna zgodba, ozadje, vzgib, ki je sprožil ustvarjanje tega albuma. Charlieja takrat sicer nisem slišal prvič, a je menda prav na tisti večer postal eden mojih najpomembnejših učiteljev in vzornikov. Pa koliko drugih fenomenalnih glasbenikov – spet, z vseh mogočih koncev in slogov – sem spoznal preko njega.

Saj je še nekaj albumov, ki imajo pri meni posebno mesto. Ampak The Ballad Of The Fallen vseeno nekako štrli ven. Še vedno se me na nek poseben način drži. In vsakokrat znova, ko ga poslušam, me poboža in lopne hkrati, nekako tako kot je bilo menda prvič.

Skladba Silence Charlieja Hadena z dotične plošče:

Žiga Golob je glasbenik (basist), nekdanji radijski napovedovalec in občasni sinhronizator risank.

foto: Urban Golob
Share