Obalni oktet Izola
Fuk je Kranjcem kratek čas*
ZKP RTV Slovenija, 1991
Ko se me pred meseci, tam nekje na začetku karantenske osame, iz Nove Muske kontaktirali s tuzadevno pobudo, sem se glede na perečo situacijo, v kateri se je takrat znašla lokalna glasbena realnost, solidarnostno odločil, da bom za to rubriko izbral album domače skupine. Namreč, tudi iz tega bazena se mi jih je kar nekaj trdno zasidralo med ušesa. Prvi impulz, ki se mi je utrnil glede izbora je bil Slon med porcelanom Lačnega Franza, preprosto zato, ker je bil to moj prvi lasten vinilni LP, ki mi ga je teta (ja, kar odštekana) podarila za rojstni dan v petem razredu osnovne šole in je s svojimi stihi tipa »Zmanjkalo je pravih butlov. Zmanjkalo je. Nimam časa …« predstavljal precej sočen kontrapunkt indijanaricam Karla Maya, ki smo jih požirali v tistih letih. No, ko pa sem se končno dejansko spravil k pisanju, sem se impulzivno odločil, da bom vseeno raje osvetlil neko drugo pesmarico, izključno pogrošnih stihov, če se navežem na tistega »spodaj res brez la la la la«.
Odraščal sem v predmestni soseski Ljubljane in za hišo smo imeli pergolo, pod katero je oče s svojo klapo kar redno veseljačil. Stalni udeleženec teh veseljačenj je bil tudi lokalni ljubitelj maliganov in raztegovalec frajtonarice Frenk s precej omejenim repertoarjem (v spominu imam, kot da je vedno znova nažigal zgolj tisto Še, še, še en krajcaček mam … pa mu s tem morda vendarle delam krivico). Kakorkoli, bolj ko so bili možaki pijani, bolj opolzke so rezgetali; ženam v ne preveč iskreno zgražanje, nam deci pa v toliko večjo zabavo, malo pa menda tudi v poduk. In bilo mi je 16 let, ko je na eno izmed teh srečanj očetov kamerad Cegi privlekel kaseto, ki je med prisotnimi vinopivci nemudoma požela najprej val krohota in nato še cunami odobravanja. Fuk je Krajncem kratek čas. No, ko so jo očaki nekajkrat zapored preposlušali in so si morali vendarle malo oddahniti od vse te silne perverzije – za intermezzo pa je Frenk spet urezal tisti svoj evergreeen –, sem jim kaseto neopazno izmaknil, presnel s funkcijo hitrega snemanja na kromdioksidno TDK-jevko in jim jo vrnil v kasetar še predno so jo sploh pogrešili.
Tako je album prišel v mojo zbirko, s presnemavanjem pa kmalu zatem proniknil tudi v širšo klapo sošolcev in prijateljev, saj je bila, milo rečeno, tematika za adolescente seveda precej zanimiva. Takoj smo vsi znali vse stihe na pamet in v naslednjih letih je malokateri žur minil brez »Oštarija številka ena, cibum cibum cibum« in ostalih viž iz albuma.
Ko sem pred pisanjem tega teksta pobrskal po spletu in si ponovno zavrtel vse te komade, sem z muzajočim se zadovoljstvom ugotovil, da jih še vedno znam praktično skoraj vse na izust, pa jih nisem slišal že približno 25 let! In ko takole premišljujem o tej plošči, retrospektivno ugotavljam, da mi je album morda tako dobro ostal v spominu tudi zato, ker vendarle premore kar nekaj kvalitet, ki jih še sedaj obrajtam. Kot prvo pade v oči očitna dihotomija med kvantarsko vsebino (»smo na klop jih položili in po vrsti nategnili«) in poštirkanim zborovskim petjem Izolskega okteta. Tovrstne – morda zgolj navidezne – disonance med besedilom in glasbo me še sedaj pritegnejo, tudi pri lastnem ustvarjanju. Nadalje, mnoge izmed teh pesmi izžarevajo precejšno dozo ležerne vseenskosti ali celo jebivetrske nonšalance, skoraj v Lou Reedovskem fazonu iz obdobja Transformerja – no, kaj pa si naj drugega mislimo ob stihu, kot na primer »če pa kurb ne bo zadosti, riti naj nastav’jo gosti«? Sploh je album humoren na zelo samosvoj, zagovedno-surrealističen način (»na vratih je napisano: kurc pa kislo zelje!«) in izrecno ‘politično nekorekten’, saj nedvomno parodira vse družbene skupine po vrsti, torej žali vse in vsakogar – pa ‘ko voli nek izvoli!’
Naslednje, kar ugotavljam je, da je bil očitno ravno ta album prvi v moji zbirki etno oziroma ljudske glasbe, kateremu so šele nato sledile plošče Istranove, Trinajstega praseta, Kurje kože, Trutamore Slovenice, Tolovaja Mataja in drugih, zaradi katerih sem po že skoraj končanem študiju krajinske arhitekture presedlal na etnologijo. In ta poteza je vendarle močno zaznamovala moje nadaljnje življenje. Pa še v nekaj sem prepričan: s hormoni nabiti najstniki gotovo ne bi s takšnim žarom tam nekje proti jutru ob kakem še odprtem šanku ali poscanem drevesu v kvazi večglasju prepevali kakšne Izidor ovčice pasel, kot smo blejali »sova v spalni srajci, tralala – čuk pa miga z jajci, hopsasa«. Kar pa je bil vendarle tudi nek svojevrsten pevski trening, jebiga.
* Izdajatelju jo je najverjetneje zagodel tiskarski škrat in pohrustal »v«, saj bi se kaseta, glede na naslov knjižne antologije in utečene fraze, očitno morala imenovati Fuk je Kranjcem v kratek čas.
Viktor Škedelj Renčelj je etnolog in že skoraj 15 let zaposlen na SIGIC-u. Je programski vodja festivala drugačne (ne)kulture Milojka in Pavla. Kot Viki Baba pa je član skupine Same babe.
