Ob desetletnici Nove muske skozi oči pisuna
Veseli Oršolić in Oto Pestner sta leta 1980 napisala pesem Hoću, ki je imela zelo preprosto sporočilo: »Ja dobro znam što hoču, hoću da vide tko sam ja!« Oto je s tisto ploščo dosegel svoj eksperimentalni vrh, ki ga ni nikoli več ponovil, meni pa ta pesem hodi po glavi že dneve, vsaj od takrat, ko sem ob BIGorjevem pozivu, naj ob jubileju Nove Muske kaj napišemo, seveda junaško prikimal. Deset let se včasih vleče, a tole je minilo kot blisk, pa te besede niso floskula. Prehod iz revije Muska, ki je dolga leta pogumno branila ugled Glasbene mladine, a je bila naposled bržčas le preveč alter za svoje dobro (kar se je pozneje pokazalo pri rojstvu tiskane revije Glasna, ki tudi še hrabro živi),v revijo Nova Muska je bil bliskovito učinkovit, vsaj meni se je zdelo tako, in to pravzaprav na začetku obdobja booma t. i. »spletnih medijev«, ko se še ni čisto dobro vedelo, kaj za en vrag pravzaprav to je, kako bo z bralci, ali bomo vsi, ki imamo v rokah radi papir, hodili naokrog namrgodeni v slogu tistega Krpanovega monologa: še konja nam je izpridil … Na srečo je bilo to obdobje tudi precej in hoté (silom prilike, kažu, ali nije baš sasvim tako) brigadirsko, tuhtanje o usodi nove oblike medija (ali novega medija) pa se je realiziralo v obliki portala, ki živi in diha, ne s kovanimi novci v žepu (Elvis je leta 1967 pel: »Who needs money? Not me!«), pač pa z bogato paleto člankov, recenzij, esejev in fotozgodb. Veseli in Oto sta imela torej prav: Nova Muska je vedela, kaj hoče, in to tudi pokazala, na povsem svoj, gverilski način, a jebat ga, na podoben način se je pred devetinsedemdesetimi leti šlo v gozdove in za hip izboljšalo podobo sveta. Primerjava je drzna, a je v teh časih ne gre zanemariti. Skratka, če povemo v enem stavku: portal spletne revije Nova muska se je v desetih letih z žepi, polnimi veselja do beleženja in zapisovanja, in s pestro ponudbo vsebine kar dodobra in referenčno zasidral v anale glasbene zgodovine in novinarstva.
Leta 2010 sem bil že kar pošteno sit »ustaljenih obrazcev« pisanja recenzij: da moraš najprej povedati to in to, nato to in to, se razpisati o tem in tem in na koncu reči to in to. Dovolj mi je bilo omejitev znakov, krajšanj vsebine, dejstva, da se je moč le še redkokje zares razpisovati, in ko sem dobil možnost, da se že na začetku pridružim ekipi Nove Muske, sem najprej pomislil na ustvarjalno svobodo: bojo rezali, sekali, klestili, pripravljali les, ga v butaro vezali, ravnali si ga vmes, bojo morda posegali v tekst kako drugače, s predlogi, da črtam to ali ono referenco ali traktat, ki na videz nima nič z vsebino, pa vendarle ima …? Pomembno mi je bilo tudi, da ne pride do zmrdovanja pri predlogih samih, denimo: ah, o Springsteenu pa že ne bodeš pisal, mišice so za Fitnes. Ker sem za tiskano predhodnico Nove muske, že omenjeno Musko, redno pisal od leta 1999, sprva pod patronažo Janeta Webra, čigar oddajo sem takrat in naslednjih šest let pomagal soustvarjati na Valu 202, nato pa samostojno, s čimer se je urednica Ika Prušek pogumno strinjala, sem si nabral čeden kupček »svojih« izvajalk in izvajalcev, ki sem jih nato prinesel v nov medij kot zavarovalničarji prinesejo svoje stranke, ko zamenjajo firmo. Nato sem seveda, kot se spodobi, seznam strank širil in gnetel. Videl sem, da so ustanovitelji spletne revije ljudje, ki jih poznam in jim zaupam, pa sem 5. avgusta 2010 za Novo musko napisal prvi prispevek, recenzijo plošče Loudona Wainwrighta III. 10 Songs For The New Depression … Saj res, takrat je, češ kao, udarila kriza, kajne, bil sem kratek čas v redni službi, ravno še za rep, ker sem septembra šel spet na svoje in potem na svojem tudi ostal, ker kdo bi pa zaposlil komparativista z raznoraznimi delovnimi izkušnjami od vihtenja peresa do servisiranja geplov, ki ves čas nekaj kraca in nikoli ne veš, kdaj bo ušel nazaj v Woodstock? Zanimiva in napačna predstava o bivanjskih vprašanjih posameznika, tudi kulturnega delavca (»hja, če ste fizikalc, pa itak niste kompetentni za razpravljanje o kulturi!« mi je svojčas na neki tiskovni zabrusil neznanec), ki pa ji ne takrat ne danes ne moremo do živega. In tudi tu je Nova Muska ostala brezkompromisna: v člankih, ki smo jih pisali, smo smeli razmišljati. Danes stojimo na drugem bookendu desetletja, vidimo, kako strašno déjà vu je zgodovina, in še vedno smemo razmišljati, vsaj v tem kotičku. Kar je, če prav pomislim, pravzaprav največji dosežek revije in portala.
Čeprav so urednice in uredniki, prej Tit, zadnja leta BIGor, pa Katarina tudi, verjetno večkrat pomislili: ta kurba Krajnc ne da miru, kar naprej pošilja te svoje mrtvake, da jih moramo linkat in objavljat, niso nikoli godrnjali. Seveda to zapisujem samoironično: za revijo sem namreč vedno pisal v sunkih – plošče so se nabrale, pa sem jih pošiljal, potem nekaj časa nič, potem spet – a po zaslugi revije sem lahko objavil kak esej, ki bi sicer ostal v predalu, videl marsikateri koncert, ki ga sicer ne bi, imel sem privilegij, da sem lahko o tem koncertu tudi pisal, in imel sem tudi izgovor, da sem lahko nabavil ali nažical marsikatero ploščo, ki je sicer ne bi imel. Za arhivskega hrčka, kakršen sem, je to seveda blagoslov, in če nadaljujem s svetopisemskim vernikularjem, lahko uredništvu rečem samo: veliko bo vaše plačilo v nebesih. Pa moje, upam, tudi. Na zdravje torej in naj se gverila ne konča, takšna ali drugačna! Ne vemo, kaj nas čaka (kar je lahko pol užitka in pol stresa, zlasti zdaj, ko moramo (čeprav ne znamo) kolesariti za osnovne pravice), a saj nismo pravzaprav nikoli, zato pa je vihteti pero izjemno pomembna zadeva, spletno ali fizično. Tudi jezike je treba sukati, seveda spoštljivo in z argumenti. In ne pozabiti na to, da lahko, tudi ko je še taka pizdarija, zvečer mirno zaspimo s svojim najljubšim LP-jem. Vse najboljše torej, Nova muska!
