Pripoved o X

Kaj pomeni dobiti križec v življenju nisem razumel, ko mi je to povedala moja stara mama, davno nazaj. Starejši ljudje so sicer rekli kar ‘križ’, ampak tudi s tem si nisem vedel kaj početi. Šele, ko sem spoznal, da na naši stari uri, ki je visela na steni v kuhinji, tiste črtice, I-ji, V-ji in X-si pomenijo številke, sem doumel. Razumel sem, da čas teče po številčnici. Vendar sem razumel samo kako teče, nisem pa razumel zakaj. To me še danes včasih muči.

Svoj prvi križec sem dobil nekje v osnovni šoli. Nanj sem bil sila ponosen, saj sem lahko izgovarjal svoja leta končno v dvomestnih številkah. In lahko sem šel sam v trgovino in lahko sem tudi sam prinesel domov, saj sem bil že fant z enim križcem. In z enico pred vsemi ostalimi številkami. To je bilo izredno pomembno. Res. Takrat.

Drugega sem fasal na faksu. Leto kasneje sem postal polnoleten, kakor se je izrazil moj oče, ki nikakor in nikoli ni priznaval tistih piškavih 18 let za kakršnokoli mejo v smeri odraslosti. Ta ‘drugi križec’ me je popeljal tudi v objem pisanja nekdanje revije GM, zame biblije takratnega pogleda na glasbeno življenje. Na akademiji za glasbo si nekaj veljal samo, če so ti objavili tekst v GM. In so mi. Bila je tudi Kaja Šivic. Hvala Kaja. In sem paradiral potem naokoli kot ’tisti’, ki je v življenju uspel. Kakšni časi. Bral sem Jacka Keruacka, za katerega takrat še nihče ni slišal, pa Allena Ginsberga, v moji torbi je bil Hans Arp, pa Magnus Enzensberger, Freud, Reich (!), Deleuze, Guattari, Foucault in še cel kup drugih, ki sem jih že pozabil. Kakšni časi, res.

Tretji križec dobiš nekako skupaj z družino. Ožjo, svojo, tujo, razširjeno, dodano, priklopljeno, povečano, naraščajočo, kakopak. Nanj si nekoliko manj ponosen, kakor na prva dva, ampak križec pa je le križec. V tistem času napišem ponovno nekaj za GM in se spičim na mrtvo z enim stanovskim kolegom, ker smatram, da je napaka, da je za svoje glasbene pamflete in kompozicijske oslarije dobil nagrado Zlata ptica. Poimenujem ga za ‘zlatoptičnika’, karkoli sem že smatral, da to pomeni. Ampak klapa okoli njega mi seveda ni ostala dolžna in so ob priliki veselo pohodili in z umazanimi škornji poteptali eno mojo praizvedbo. Govorim seveda v prispodobah. Vedel sem, da bo grdo, pa sem bil pripravljen. Revija GM je tudi to dobro sprejela, jaz pa častno, pokončno in s stisnjeno desnico. Pri nas, v naših koncih, bi takrat rekli aufbiks, pa bi bilo hitro zmenjeno. Toda tu je šlo za čast na papirju, v glasbi, partiturah, notah, umetnosti. Viteško, romantično. Mater sem bil ponosen na križec.

Četrti križec dobiš pa že v drugačnih okoliščinah.

Prišel sem k Iki (Prušek) in se ponudil. Potreboval sem ponovno nekaj tega adrenalina, pisarskega tipkanja, kovanja glasbenih misli in vsega, kar k temu pritiče. Ika je pokimala, verjetno tudi zato, ker je zaslutila, da nisem samo klasično izgledajoč akademski glasbenik, čeprav mi tako piše na diplomi. Eh, kaj vse papir prenese. Pa se je začelo – najprej resnično na papirju pri tiskani reviji z naslovom Muska, potem pa virtualno, dalje na spletu – v Novi Muski. Padel je tudi (moj) peti križec, tisti znameniti rimski L. Potem pa je e-Nova Muska srečala svojega prvega. Odlično!

Ne morem reči, da nisem skrajno ponosen na vse vas, ki jo ustvarjate. Resnično sem. Blazno. Prehodili smo pot od zapeljevanja in ovohavanja do zaljubljenosti in tedenskih zmenkov, pa hitrih in drznih pasaž, potem pa vse do zrele ljubezni in, kar je zame najpomembnejše, do pripadnosti. To izredno redki zmorejo. Pripadnost. Sedaj si pripadamo. Preprosto – smo:

Bigor, ta pomorščak, vitez neustrašnega reda in kapitan, ki krmari med valovi mnogih glasbenih nesmislov, ki se na trgu umetnosti dogajajo in nam vedno kaže dober kompas; pa Ičo, ki špiči nenehno dobra ušesa med družbenim in glasbenim; veliki foto mojster med mojstri Žiga, z najlepšimi glasbeniki v čb, kar sem jih kdaj videl; Jože kot deus ex machina, daleč in blizu z vsem, kar se potrebuje; Katarina v vsem, kar samo Katarina zmore, zame eterična in stvarna, na Zemlji in vedno tudi drugje; Ika – prva muza Nove Muske, udarna in preudarna, vedno tam, kjer se dogaja in dogodi; Tit, mojster celotne on-line podobe in vsega, kar se da klikati, gledati in slišati na e-strani Nova Muska; ter številni sodelavci in sodelavke, ki polnijo Novo Musko vedno na novo. Hvala za vse to in – za vse vas.

Deset let je prvi X. Sedaj že lahko gre Nova Muska sama v trgovino in ni je več strah iti preko ceste. Zna sama. Sedaj ima že svoj lastni X pred ostalimi številkami. Vsi ostali smo medtem prav tako dobili še dodatni križec, a nič zato. Prostora je še dovolj. Gremo po XX, potem pa … kar bo, pa bo. Se beremo.

Share