Tomaž Pengov
Odpotovanja
ŠKUC, 1973
Nekatere reči si človek pač zapomni; okus tiste slastne čokoladne torte, ki mu jo je mama pripravila za peti rojstni dan, neroden padec s kolesa, zaradi katerega ima še zdaj brazgotino nad levim očesom (a je, resnici na ljubo, precej manj opazna kot pred desetletji), prvi film, ki si ga je s simpatijo ogledal v domačem kinu – in seveda (prvi) poljub, ki mu je sledil. Kadar se želi vrniti v ’tisti čas’, ponovno užiti trenutek ali pa se v njem znajde povsem pomotoma ali nevede, za tem verjetno tiči prav glasba; že uvodni takti komada, ki ga je poslušal, ko se je prvič s prijatelji zares napil in kasneje, v zgodnjih jutranjih urah, pobruhal sosedov dovoz, ga teleportirajo v neko drugo realnost – v časovni pas, kjer je spet star osemnajst let, kjer z vrstniki kadi poceni cigarete in (pretirano) odišavljen čaka, da se končno odprejo vrata priljubljene diskoteke.
Tako nekako se je zgodilo tudi meni. Spomnim se, da sem sedela v spalnici študentskega stanovanja v Mostah, na obraz nanašala še zadnji sloj maskare in se pritoževala nad delom na cesti, ki je tisto poletje potekalo pod našim blokom na Kajuhovi. Ker me je pogled na Toplarno, vso zamegljeno od delavskega dima, še dodatno razburil, sem – da bi se pred odhodom na predavanje vsaj malo pomirila – prižgala glasbo.
Za Tomaža Pengova sem prvič slišala od simpatije s faksa; da bi lahko razumela, o čem pravzaprav govori, sem si album izposodila v knjižnici. O magičnem trenutku, ko sem prvič zares zaslišala njegovo glasbo, je, če ne želim postati sentimentalna ali pa na kup nagrebsti obilico klišejev, nesramno težko pisati, a lahko navkljub vsemu povem, da me je vse skupaj tako zelo prevzelo, da sem v dneh, ki so sledili, skušala raziskati vse o plošči, o njenem nastanku in seveda – o njenem avtorju.
Odpotovanja so dokaz, da dober song-writing ne potrebuje prenasičenih aranžmajev niti vrhunske produkcije; glasba s tako visoko umetniško vrednostjo, ki jo je Tomaž Pengov leta 1973 sklenil posneti kar na stranišču svojega stanovanja na Prešernovi cesti v Ljubljani (in deloma v studiu Radia Študent), še danes ostaja pojem slovenskega kantavtorstva in je – vse do današnji dni – (še) nikomur ni uspelo preseči. Poleg tega je vredno omeniti, da gre za prvo kantavtorsko ploščo v Sloveniji in obenem na celotnem področju nekdanje Jugoslavije!
Če ustvarjaš glasbo – bodisi za ‘množice’ ali za v predal – po tem, ko si slišal Odpotovanja, ostaneš skromen, zamišljen in delaven, in se, ko že misliš, da ti je morda nekaj ‘prav-fino-ratalo’, usedeš nazaj na stol, predvajaš Cesto in zapreš oči … Prav to zavetje nemirnih ljudi me vedno popelje v tisto študentsko sobo v Mostah, kjer sem ga slišala prvič in kjer se je moje kantavtorsko popotovanje, ki ga prav zaradi Tomaža Pengova tako zelo spoštujem, zares začelo.
Sandra Erpe je kantavtorica in književnica.
